Kitajska na začetku KAMAKURA (1192-1333)
 Gichin Funakoshi (1868-1957)
Duhovni oče karateja MUROMACHI (14. st.) SHOTOKAN KARATE DO
Okinawa 1400-1600 HIROKAZU KANAZAWA

Kitajska na začetku

Prvi zapisi o Kitajski kot deželi, ki se je v začetku svojega nastanka precej izolirala, sega predvidoma v leto 5000 pred našim štetjem. Leta 551 p.n.š., v pokrajini Lu na Kitajskem, se je rodil Chiu Chung-Ni, svetovno znan kot Konfucij, ki je bil mislec svoje vrste . V svojem živjenju je v rojstni provinci Lu pomagal lokalnemu cesarju in zagovarjal kastni sistem ( človek ima družbeni status prirojen, kdor je rojen kot kmet ne more biti nič drugega kot kmet). Ob enem je zagovarjal dolžno izkazovanje visokega spoštovanja vsakemu nadrejenemu. Tako je na koncu cesar (imperator) čaščen kot božanstvo in se spoštuje kot božji sin. Za Konfucija nista nevednost ali zmota bili nič slabega, le če se držiš naslednjega reka:
" Kdor naredi napako in je ne popravi - je naredil drugo napako. ”
Njegova filozofija humanizma je bila vezana na obnašanje v družbi. Konfucij je umrl osamljen v rojstni provinci leta 479 p.n.š.
Utemeljitelji glavnih veroizpovedi na Kitajskem sta poleg Konfucija bila še Buda (roj. 556 p.n.š. kot princ Siddhartha Gautama) in Lao-Tse (roj. 604 p.n.š. kot Li Erh), ki so bili vseeno najprej ljudje, ki so častili naravo v vseh njenih pojavnih oblikah. Očarani od mogočnih gorovij in skalovja, lepote rek in jezer, so iskali izpolnitev življenja.
Mojster Lao-Tse je zagovarjal odnos do narave, kjer je bolje, če gredo stvari po svoji naravni poti. Po njegovi teoriji naj bi na zemlji obstajali kraji, ki so posebej, na nek skrivnostni in drugačni energetski ravni povezani. Konfucij pa je zagovarjal filozofijo, da so geometrični vzorci rezervirani za področja, ki izražajo medčloveške odnose. Od nekdaj si človek želi nesmrtnosti. Tudi Taoisti so iskali Eliksir življenja, pomanjševanje naravnih objektov pa je bilo zelo povezano z magijo in iskanjem nesmrtnosti. Pojem nesmrtnosti je za stare Kitajce pomenil podaljševanje življenja na zemlji za nekaj sto let, ne pa dejanske nesmrtnosti. Ustvarjali so vrtove, ki so bili pokrajine v malem (velik je vpliv Perzijcev, najstarejši vrtovi segajo celo v dinastijo SHANG - 16. - 11. st. p.n.š.).
V času vladavine dinastije Qin je bil konfucizem močno preganjan. Kitajska, v bojazni, da bi jo ogrozila kakšna ljudstva iz okolice, se je samozadostno zaprla sama vase, razne province pa so posamezno postavljale nekakšne "zaščitne zidove". Tako je bilo neorganizirano, dokler ni leta 221 p.n.š kitajski imperator Quin Shi Huang (cin Ši Hua) naročil gradnjo skoraj 4500 km dolgega "kitajskega zidu", ki ga je 34 let gradilo 700.000 ljudi in je še danes ena od 7 svetovnih čudes. Leta 209 p.n.š. je zadnji imperator iz dinastije Chin (Qin) umrl in dinastija se je razpadla. Ogrožena je bila tudi zgradba - sam zid. V deželi je vladal kaos, dokler se ni pojavila dinastija Han.
Tako je leta 206 p.n.š. nastopila vladavino dinastija Han (ki je pozneje dala svetu tehnološki razcvet). Dinastija Han je znana po tem, da se ni zapirala pred novostmi, kitajski veljaki pa so popustili trgovskemu vplivu iz sosednjih dežel. Kitajci so bili namreč edini, ki so tkali svilo. Ta je bila kot blago posebno dragocena za vladajočo kasto in rimski imperij. Svilo so Kitajci menjali za kovine (predvsem pa orožje). Kovine so rabili za izdelavo pluga (ralo), ki je tudi do trikrat povečal rodnost kitajskih polj. Iznajdljivi trgovski mešetarji so kot posredniki ustvarili pravo tržišče. Tako so Kitajci prodajali svilo Indijcem, ti pa so kupčevali z Rimljani. Ko je rimsko cesarstvo razpadlo, se je trgovina rahlo ustavila. Leta 552 je bizantinski cesar Justinian začel uvažati svilo iz Kitajske , nato pa so kitajski trgovci še razširili ponudbo in naprej prodajali svoje naravne dobrine - poleg kitajskega čaja še seveda svilo, pa porcelan (Ming dinastija predvsem po nastopu vladavine leta 1368).
Med Azijo in Evropo so zato ustvarili celo verigo posredovalnic, mesta, ki so se nahajala na poti in so povezovala to pot od Kitajske do Evrope, pa še danes poznamo kot svilena pot. Po svileni poti so kot popotniki potovali tudi menihi iz takrat zelo napredne Indije in v Kitajsko prinesli budizem, ki se je širil naprej po Aziji.
Prvi budistični samostan na Japonskem je bil zgrajen leta 587. Uradno obstoj budizma na Japonskem prične cesarica Suiko s sinom, princem Shotoku-jem, ki sta najbolj podpirala razvoj budizma.

Pravega izvora karateja ni mogoče potrditi zaradi pomanjkanja zapisov o veščini in precejšnje skrivnosti okrog vseh teh borilnih umetnij v zgodovini. Vse se je prenašalo bolj na ustnem izročilu od mojstra na učenca. Poznana je različnost razvoja borilnih veščin na eni strani na Okinawi in na drugi strani na Japonskem, obe smeri razvoja pa sta bili več ali manj pod vplivom borilnih veščin, ki so s pričetki v Indiji prihajale preko Kitajske v ta del Azije. Prve sicer samo zametke ali omembo neke telovadbe so našli med pesmimi na Kitajskem že iz dobe okrog 4000 let p.n.š. Tudi na raznih krajih po Evropi so najdeni pisani viri, ki omenjajo samoobrambo in datirajo v obdodbje 2800 let p.n.š.
Okoli leta 220 n.š. Hua To sestavi ples ''pet živali se igra''. V plesu posnema obnašanje tigra, jelena, opice, medveda in ptice. Tedaj sta se indijski in kitajski narod razlikovala tako kulturno, ekonomsko kot tudi etnično. Da bi to popravili, se je od 1.stoletja na pot odpravilo veliko budističnih menihov. Leta 497 iz Indije, na gorovje Songshan Suburban Shengzu, v provinco Henan pride Ba Tuo, menih, ki bi se zelo rad spoznal z umetnostjo kitajskega Wu-shu. Učila sta ga Hui Guang in Seng Chou. Oba sta bila izredno sposobna, imela sta tudi nekaj "nadpovprečnih" sposobnosti. Tako je Seng lahko "hodil po stenah", Hui pa je lahko brcal žogico tudi do 500 krat zapored, ne da bi jo gledal. Kot se je budizem hitro širil, se je cesar Wen - Di odločil "kontrolirati rast" budizma, zato je podaril 1648 arov gorovja in slaborodovitne zemlje na višavju, da si je budizem lahko ustvaril stalen kraj, kjer bo lažje pod nadzorom in na določenem stalnem mestu – postavili so si tempelj. Lokacija je bila zaradi miru in civilizacijske odmaknjenosti zelo primerna za upokojene generale, pobegle politične zapornike in druge prestopnike, da so našli kraj "spremembe" kot bi rekli templju. Vsak pa je moral sprejeti budizem, preden je lahko za stalno ostal v templju. Osnovni problem vernika v budizmu so tudi razna fizična odrekanja in vaje (matre), ki jih brez kondicije težko izvajaš. Ker je bil tempelj nenehno tarča raznih roparskih napadov, se je moral "roditi" red templarjev (menihov vojščakov). Ti so bili za svoje usluge varovanja templja deležni nagrade v obliki lastništva zemlje, v vojski pri cesarju pa so se hitro uveljavili kot "zelo uporabni" in so tudi hitro napredovali v vojskovodje in vladajoči razred.


Boddhidharma duhovni oče karateja

Indijski (menih Boddhidarma 470 - 557) velja za duhovnega očeta karateja. Boddhidharma, sin kralja Sugundha iz Indije in z imenom Princ Daruma Taishi, je kot gospod lahko treniral borilne veščine. Kljub kraljevski krvi in spoštovanju, ki mu ga je že bila dolžna nuditi vojaška kasta, je Boddhidharma raje izbral življenje duhovnika in svoje posvetno življenje izvajal kot popotnik. Kot 60 letni menih se je napotil na Kitajsko, pri tem pa sam, peš prehodil Himalajo brez opreme. Ko je prišel na Kitajsko in našel samostan, v katerega je namenjen, ni vstopil. Ko je opazil, v kakšnem fizičnem stanju so menihi, je najprej 9 let meditiral pri steni v bližini samostana in krepil svoje misli. Tako je pokazal smisel svojega prepričanja, pokazal je čast, da je lahko član - preden je prvič vstopil v samostan Shaolin na gori Sonshan v provinci Honan na severu Kitajske.

Menihe je učil ZEN budizem (Chan) kot način ohranjanja duhovnega in telesnega zdravja in kondicije. Menihi so dokaj hitro dojeli smisel zena, ker je bil po prepričanju zelo blizu njihovemu asketskemu načinu življenja (ne ubijaj, ne ropaj, ne kradi...), zato so sprejeli "mehki" budizem imenovani zen-biduzem. Zen je zahteval veliko vaj potrpežljivosti in čakanja, kar je telesno naporno. Ker so bili menihi in romarji (potujoči duhovniki) izpostavljeni roparskim in drugim banditskim napadom, je postopoma začel pripravljati menihe na obrambo. Ker so bili duhovniki za kaj takega telesno šibki, je Bodidarma najprej poskrbel za povečevanje kondicije duhovnikov iz Shaolina.
Vpeljal je 18 kondicijskih vaj na podlagi sistema obrambnih vaj, sistemiziran zbir vaj za utrjevanje misli in telesa, vaje ki so pomenile začetek šaolinskega boksa, "boksa iz templja" (Jion). Glede na to, obnašanje katere živali je stil oponašal, so prvi “koraki” bili v stilu tigra, medveda, opice, štorklje /beli žerjal/ in jelena. Sutra, ki jo je Dharma imenoval Ekkin kyo je najverjetneje nato peljala v nastanek šaolinske tehnike kenpo, vendar za to ni nobenega resnega dokaza, razen teh predpostavk. Iz tempeljskega boksa so se potem razvili mnogi stili: Tae - kwon - do (Tajska), karate-do (Japonska, Okinawa), Hapkido, Te..
Leta 535 je bil tempelj Šaolin napaden, požgan in porušen do tal. Preostali menihi so se morali skrivati po celi Kitajski. Na svojih mestih obstanka so postavljali nove samostane in prenašali znanje na svoje učence.



HEIAN (794-1192)

V dobi HEIAN (794-1192), je japonski cesar Kamnu preselil sedež monarhije v novo mesto – Heian kyo (mesto miru in spokojnosti), danes poznano kot Kyoto. To je obdobje splošnega kulturnega razcveta, v katerem samuraji postanejo glavna vodstvena struktura. V tej dobi se je vpliv Kitajcev na japonsko kulturo še nadaljeval, istočasno pa se je na otočju razvila posebna vrsta budizma - ZEN budizem, ki je bolj kot vera postal način življenja, ki zelo poudarja pomen samodiscipline, preudarjanja in vnaprej ustvarjenih idej (bonsaj), pa tudi duševni mir, ki ga prinaša meditacija. Menihi (duhovniki) ZENA so bonsaje uporabljali za simbolično ilustracijo filozofskih resnic, zakoreninil se je v predstavah etičnega in lepotnega ideala narave. (Prav to dejstvo je gojenje bonsaja spremenilo v UMETNOST.) Ni jih motilo dejstvo, da bo drevo rastlo in se razvijalo še po njihovi smrti - to jim je celo pomagalo ceniti enotnost človeka in narave. Gojenje bonsajev je bilo tako omejeno le na duhovniško in aristokratsko (samuraji) kasto, pri učenju te veščine pa je bilo v razmerju med učiteljem in učencem pomembno to, da se je v dolgem učnem procesu spoštovanje do učitelja preneslo tudi na predmet. Tako je bilo ustvarjeno potrebno spoštovanje in skoraj intuitivno razumevanje bonsaja, ki sledi principu ZEN budizma , ki išče harmonijo med človekom in naravo: vzgojiti nekaj naravnega, preprostega in nesimetričnega, pozornost opazovalca pa usmeriti na najbolj pomembno. Tu se že pokaže prva razlika v slogih - kitajski bonsaj je prej kot ne - iluzija, japonski pa skuša nekam realistično posnemati naravo.
Tako se je v 12.stoletju Zen budizem začel razvijati na Japonskem, tudi kot priviligirana vera - religija za razred samurajev. Skupaj s Shorinji Kempom je vplival na Japonskem že obstoječe borilne tehnike.
Leta 1160 je klan Minamoto zbral upornike za boj proti Taira vladavini. Premagan klan Minamoto je skoraj v celoti pobit, ostali so le trije vodilni sinovi.
Dvajset let po porazu, leta 1180 je trojica preživelih sinov iz klana Minamoto ponovno uspela organizirati upor proti vodilni družini Taira, kar se pozneje imenuje Gempei vojna.
Pet let trajajočo vojno Gempei med klanoma Minamoto in Taira leta 1185 konca klan Taira kot poraženec v znani bitki pri Dan-o-ura. Najmlajši naslednik Taira vladavine je še kot otrok, Antuko bil zadušen, cesarjev meč za dolgo izgubljen. Med zmagovalci se je vnel srdit boj za prevlado in Yoritomo je premagal in ubil svojega brata Yoshitsuneja.
Uradno je leta 1191 menih Aeisai prinesel ZEN budizem iz Kitajske na Japonsko.


KAMAKURA (1192 - 1333)

Zapisi iz naslednjega obdobja KAMAKURE (1192 - 1333) poročajo, da je aristokracija na verandah svojih domovanj razkazovala bonsaje v posebnih, v prav ta namen izdelanih posodah. Šaolin je širil kempo med aristokracijo v Mongolijo, v Korejo (tae-kwon-do) in v tretji smeri na Japonsko. Predvsem med družbenim slojem "samuraj" se je gojenje drevesc zelo širilo in pridobivalo na popularnosti, kar je postal simbol "noblese". Sam nazor in vera (zen) sta tudi pridihala med njih, vendar so samuraji sprejeli le "borbene" tehnike, drugo pa ne. Tako se je kazala razlika med budizmom in kempom. V tem času je bila tudi prva herojska doba šaolina. Ezoterična moč kungfuja je padala, saj so razni vladarji večkrat ukazali požig templja. S tem je zgorelo veliko zapisov in skic, posledica pa je bila še večje širjenje šaolin (shorin) kempa.
Zmagoviti brat iz klana Minamoto – Yorimoto je postal vrhovni poglavar vseh vitezov Japonske – šogun. Za razliko od drugih je naredil svoj sedež deden.
Leta 1199 šogun Minamoto Yorimoto umre v nesreči s konjem. Njegova vdova Masa-ko je ustanovila posredno vladanje, v katerem ji je pomagal oče Hojo Tokimasso, znana pa je pod vzdevkom “šogunska redovnica”. Yorimotov mlajši sin Sanetomo leta 1202 z 12 leti starosti postane šogun , prava moč vladanja pa je pripadala regentu, njegovemu dedu Hojo Tokimasu. Ta pa izkoristi priložnost in ustvari 100 letno vladavino Hojo klana.


MUROMACHI (14. st.)

V dobi MUROMACHI (14. st.) je skupaj z obredom pitja zelenega čaja bonsaj že postal del japonske kulture.V to obdobje sega tudi najstarejši japonski zapis o bonsaju - na zvitku, biografiji duhovnika HOUNEN-SHOONINa iz samostana v Kasugi, ki je živel v dobi HEIAN, je upodobljeno drevo v posodi, iz tega časa je tudi več esejev o bonsaju, najzaneslivejši pa je zapis na slikarskem zvitku umetnika TAKAKANE TAKASHINA, znanega kot KASUGAGOGENGENKI iz leta 1309. Prav tako je iz tega časa tudi pesnitev z naslovom HACHI-NO-KI "rastline v posodi", ki opisuje češnjo in bor kot drevesi posajeni v posodo.
Šaolin se še vedno upira Mongolom. Chang San Feng, taoistični menih doda mehke variante v "pretrdi" kung fu. Kung fu se razvije hitreje in je bolj razširjen. Vpliv Ming dinastije že traja, umetnost se hitro širi in raste.
Leto 1331 je presodno na cesarja Go-Daigoja. Ta se je tudi hotel upreti močnemu klanu Hojo-tov. Pa ni uspelo. Pri Kusunoki Masashige ga je premegal princ Morinaga. Po 2 letih ujetništva mu je v skupini samurajev uspelo prepričati večino, da so se uprli Hojo-tom. Tako je Go-Daigo postal prvi imperator, ki je potem vladal celih 300 let. V tem času samuraji ne morejo počivati predolgo. Tako je bilo tudi z generalom samurajev Ashikaga Takauji. Ta je najprej bil med tistimi prevratniki, ki je Go-Daigoju pomagal do velike vojaške moči, zdaj pa se je sprl z njim. Go-Daigojevi podporniki, ki jih je vodil Kusunoki Masashige so poteptani v boju pri reki Minato. Go-Daigo pobegne v Kyoto, kjer sestavi “južni zbor” v kraju Yoshino in dvomi v zakonitost imenovanja novega vladarja Go-Murakamija v prestolnici Kyoto. General Ashikaga Takauji se seveda imenuje za šoguna, saj je tako prav. Za njihov prestol je za njim skrbelo potem še njegovih 13 naslednikov (serija 14 šogunov Ashikaga).
Da bi rešil spor med južnim zborom in prestolnico Kyoto je Šogun Ashikaga Yoshimitsu raje sprejel neko premirje in v ta znak naročil gradnjo zlatega paviljona v Kyotu (1394). Ta dogovor nikoli ni bil spoštovan. “Južnim bratom“ nikoli dovolj in so kar naprej drezali v politiko, ki jo je vodil Kyoto. Miroljubni pač niso bili.


Okinawa 1400-1600 ZLATA DOBA



Okinawa je bila samostojna dežela, ki je uspešno trgovala z centralno Azijo, Kitajsko, Indokitajsko, Tajsko, Malezijo, Borneom in Filipini. Povezava na Kitajsko je kar svet stoji, prenos znanja ali začetek Chinte na Okinawi pa ni poznan. Leta 1372 si je kralj Satto, kralj Okinawe izmenjal diplomatske stike s kitajskim imperatorjem Mingom. Ta menjava je pomembno vpivala tudi na srečanje različnih zvrsti borilnih veščin (ker so nosilci borilnih umetnosti bili šoguni in drugi velikaši). Na podlagi kitajskih prvin borbe in lokalnih sistemov golorokega bojevanja se je izoblikovala veščina okinawa-te, bolj znana pod nazivom tote ali kitajska roka.
Ko je v 14. stoletju na Japonskem divjala državljanska vojna med severnimi in južnimi samurajskimi zvezami, se je kitajski cesar iz dinastije Ming leta 1372 odločil okupirati arhipelag Ryukyu. Vendar do izkrcanja čet ni prišlo, saj se je cesar pogodil z okinawskim kraljem Satom o priznanju kitajske nadoblasti, medtem ko je Ryukyu obdržal vso samoupravo. Med Kitajsko in kraljevino Ryukyu je zacvetela tesna kulturna in gospodarska izmenjava. Na Okinawo so prispele prve oblike shaolinskega boksa

Tote – kitajska roka
Ko je leta 1492 novi kralj postal Sho Jashi, je izdal odlok o prepovedi nošenja orožja. Ta odlok je imel daljnosežne posledice tako za ekonomski razvoj Okinawe kot tudi za karate. Razvile so se trgovske zveze s Kitajsko, Malezijo, Korejo, Japonsko in drugimi sosednjimi deželami. Pristanišči Shuri in Naha sta prerasli v velemesti ter postali center donosne trgovine. S tem so na otok prispele še druge borilne veščine, ki so dodatno obogatile lokalno veščino, na katero je najbolj vplival shaolinski boks (o čemer priča tudi ime, ki se je uveljavilo za okinawski karate, in sicer tote). V prevodu ideogram to pomeni »vse, kar prihaja iz Kitajske«; te označuje »roko«, zato so tote prevajali »kitajska roka«. V kitajščini ideografski znak to ustreza tudi za dinastijo Tang. Tako se lahko tote prebere tudi kot »roka Tangovcev«.
V obdobju shoguna leasa Tokugawe je leta 1609 japonski klan samurajev Satsuma okupiral arhipelag Ryukyu. Shimatsu Satsuma je prepovedal izdelavo orožja in vadbo borilnih veščin. Karateisti kitajskega in okinawskega toteja so se na skrivaj povezali. Trenirali so ponoči s posebnim poudarkom na krepitvi udarnih površin tako, da so lahko z golimi rokami ubili samuraja v oklepu. Čeprav so v tem času že obstajali izpopolnjeni kitajski stili (v tehničnem, filozofskem in terapevtskem smislu), so se karateisti osredotočali zgolj na praktični del veščine.
Položaj na Okinawi je bil na začetku 17. stoletja naravnost grozljiv. Po gozdovih in gorah je mrgolelo razbojnikov, ki so ropali in požigali vasi. Razmere pa so se še poslabšale s prihodom roninov, potepuških samurajev, ki so zaradi vladavine Tokugawe ostali brez gospodarjev in so se pridružili razbojnikom. Iz tega obdobja izvira razvoj veščine kobudo. Kmetje so kot orožje uporabljali poljedelska orodja. Tako so npr. iz cepina za žito nastali nunchaki, iz ročke za drobljenje žita tonfa, srp je bil smrtonosna kama, nož sai ipd. Ko so se mongolski Mandžuji v Kitajski utrdili kot dinastija Cing, so leta 1662 požgali samostan Shao Lin. Tedaj so številni kitajski mojstri zbežali na Okinawo in še bolj vplivali na oblikovanje toteja. Na otok so prispele prve antične kate passai oziroma bassai in postale sestavni del karateja.

Kushanku in Sakugawa tote
Prve podrobnejše podatke o razvoju okinawa-teja imamo s konca 18. stoletja. Na vrhu genealogije se nahajajo Kitajci. Okinawci so se učili tote od njih na otoku ali pa so pluli na Kitajsko, in sicer v najbližjo provinco Fukien, kjer so preučevali izvirne metode borbe. Ponavadi pa so se vračali z lastnim sistemom ali pa so ga razvili kasneje. Prvi znani mojster toteja je bil Kwang Shang Ku. Okinawci so njegovo ime izgovarjali s Kushanku ali Koshokun. Leta 1671 je prispel na Okinawo in s skupino učencev demonstriral svojo veščino. Njegove najbolj karakteristične tehnike so se ohranile v kati, ki se je imenovala kar po njem. Gichin Funakoshi, oče japonskega karateja, je kasneje spremenil naziv kate v kanku ali »gledati v nebo« (japonski zapis) ali kwanku (okinawski zapis), s čimer je želel poudariti notranji in simbolični vidik kate. Kushaku je imel dva naslednika, Sakugawo in Yarija. Prvi je bil njegov eksterni ali »znani učenec«, ki je prejel samo tehnično plat veščine, drugi pa je bil interni ali »notranji učenec«, ki je duhovno nasledil mojstra ter posedoval izvirno in celostno veščino. Kljub temu pa je ravno Sakugawa največ prispeval k razvoju toteja na Okinawi. Yari je namreč deloval na Kitajskem, kjer je vadil hsingi pri mojstru Wong Chung Yohu. Sakugawa (1733 – 1815) je veliko potoval po Okinawi in širil karate, zato je dobil vzdevek Tote.
Leta 1879 je bila ukinjena okupacija Okinawe. Otočje Ryukyu je postalo sestavni del Japonske. S tem se je spremenil tudi položaj kmeta, ki ni bil več prepuščen anarhičnemu roparju razbojnikov, temveč ga je pričel sistematično izkoriščati japonski fevdalni svet. Predavanja toteja niso bila več skrivna, zato so veščino začeli negovati tudi pripadniki bogatejših slojev, medtem ko se je ljudstvo vedno manj ukvarjalo s svojimi sistemi borbe.

Sokon Matsumura »Bushi«
Vrhunskih poznavalcev toteja je bilo sčasoma vse manj. Po obnovitvi diplomatskih stikov s Kitajsko, ki so bili pretrgani zaradi okupacije klana Satsuma, so pričeli mnogi mojstri karateja vaditi skupaj s kitajskimi vojaškimi predstavniki na Okinawi. Tako so z ambasadorjem Asono delali Sakiyama, Gzshi in Tomoyori iz Nahe, z diplomatom Iwaho so trenirali Sokon Matsumura iz Shurija ter Maesato in Kogosuke iz Kume, s kitajskim vojaškim predstavnikom Washingzanom pa so vadili Kanryo Higaonna, Aragaki, Goko – suma, Senaha in Kuwae. Mojster, ki je vplival na cele rodove okinawskih karateistov je bil ugledni samurai Sokon Matsumura »Bushi« (1797 – 1889). Kot telesni stražar in ambasador Ryukyuja je delal za kraljevsko dinastijo Sho. Bil je učenec Sakugawa Toteja, v Kitajski pa se je seznanil tudi s shaolinskim boksom. Sistematiziral je shuri-te, njegova šola pa je zaslovela pod nazivom shorin-ryu. Obiskovali so jo številni slavni mojstri: Azato Yasutsuneja, Anko Itosuja, Kosaku Matsumoro idr. Shorin-ryu je nasledil vnuk Nabe, ker je Sokonov sin prezgodaj umrl. Nabejev učenec Honan Soken (1889 – 1983) je dvignil nivo te šole na višjo raven in jo proslavil pod imenom sakunai hayashi-ryu.

Tri okinawske šole
V 19. stoletju je okinawa-te dobila dokončno obliko. Razširila se je v tri smeri: shuri-te, naha-te in tomari-te. Nazivi stilov so nosili imena krajev, kjer so nastali. Na zaključno oblikovanje shuri-teja sta najbolj vplivala Anko Itosu (1830 – 1915 in Azato Yasutsune (1827 – 1906). Tomari-te je sistematiziral Kosaku Matsumora (1829 – 1898). Shuri-te in tomari-te sta si bila zelo podobna. Združila sta se z borilnimi sistemi iz severne Kitajske. Shuri-te je bil pretežno ofenzivni stil in se je najbolj oddaljil od kitajskega originala. Vseboval je veliko nožnih udarcev in blokad ter normalno dihanje. Iz stilov shuri-te in tomari-te so kasneje nastali: shotokan (Gichin Funakoshi), wado-ryu (Hironori Otsuka), kobayashi-ryu (Yuchoku Higa), matsubayashi-ryu (Soshin Nagamine) idr. Šolo naha-te pa je sistematiziral Kanryo Higaoma (1845 – 1915). Naha-te se je združil z borilnimi sistemi iz južne Kitajske, ki so dali posebne tehnike rok, nizke udarce nog in glasno trebušno dihanje. Iz te šole se je kasneje razvil goju-ryu (Chujun Miyari). Vse tri šole pa so vplivale tudi na nastanek shito-ryuja (Kenwa Mabuni), ishin-ryuja (Tatsuo Shimabuku), kyokushinkaija (Masatutsu Oyama) idr.

Priznanje okinawskega karateja
Leta 1902 so na pobudo Anka Itosuja na Okinawi uvedli tote v obvezni šolski program. Veščina kitajska roka je s tem doživela do tedaj najvišje družbeno priznanje. Itosu je kmalu opazil, da so stare kate predolge in preveč zahtevne za učenje po šolah; zato je leta 1906 oblikoval pet poenostavljenih kat, imenovanih pinan, ki jih je oblikoval na podlagi kat kushanku, passai in chinto.
Leta 1906 je Gichin Funakoshi, Itosujev in Azatov učenec, z nekaj prijatelji prepotoval Okinawo in javno prikazoval karate. Nastopil je tudi v Shuriju in Nahi ter zagovarjal veščino toteja pred Medicinskim združenjem Okinawe. V letih 1914 – 1915 je s skupino, v kateri sta bila še dva slavna Itosujeva učenca, Kenwa Mabui in Choi Motobu, znova prepotoval otok in propagiral tote.
Leta 1921 je bodoči japonski cesar Hirohito obiskal Okinawo. V njegovo čast so v starem dvorcu mesta Shuri izvedli spektakularni prikaz karateja, ki ga je vodil Gichin Funakoshi.


Gichin Funakoshi (1868-1957)
Velemojster Gichin Funakoshi, rojen v kraju Shuri na Okinawi, je kot deček začel skrivaj trenirati pri mojstru Yasutsune Azatu. Ta ga je treniral v svojem vrtu, ponoči, strogo skrivaj... Vseeno pa ni širil Azatovega stila ampak stil posrednega učitelja – Anka Itosa. Nihče ne ve več zakaj... - zato pa nismo vsi mojstri.
Japonska vlada je nadzirala Funakoshija, ker je v času prepovedi bil mož z Okinawe, ki ima čop na vrhu glave kot "samuraj". Japonska vlada namreč ni dovolila navadnim ljudem (ribičem in kmetom iz Okinave), da bi nosili lase spete v čop, saj je to bil kulturni simbol kaste samurajev. Na Japonskem je rezanje čopa bila velika javna sramota in ponižanje - kazen. (konjski rep = simbol jahačev, jahači pa so vitezi, plemstvo /tekki/).
Ko je Funakoshi želel postati zdravnik in se prijavil na medicinsko šolo, mu guverner tega seveda ni dovolil, dokler si ne odreže čopa las z glave. Funakoshi je okleval, vendar se je zaradi potrebe po zaposlitvi - podredil japonski nadvladi na Okinawi in si dal odrezati čop las. Postal je učitelj in se v prostem času, kolikor ga je malo še ostalo, nadaljeval v urjenju karateja. V postopku rutinskega pregleda za vojaški nabor, so japonski zdravniki bili presenečeni nad kondicijo mladeničev iz skupine, za katero so slišali, da redno trenira “vaje”. Z velikim navdušenjem so leta 1902 guverneja Okinawe prepričali, da je vaje kot "karate" uvrstil v fizične priprave (physical fitness program) v vseh šolah na Okinawi.
Funakoshijev ugled kot karate mojstra je rastel. Leta 1916 je moral prikazati karate mojstrom vseh borilnih veščin na Japonskem, ki so bili sicer navdušeni, vendar pa je moralo miniti še več let.
Nadalje je leta 1921 tudi japonskemu princu Hirohitu prikazal karate. Princ je ukazal, da se prikaže karate na atletskem tekmovanju Japonske. Tam je Funakoshi srecal dr. Jigora Kano, ki je ustanovitelj juda in tvorec prvega sistema pasov. Dr. Kano je prosil Funakoshija naj ostane na Japonskem. Funakoshi, počaščen s povabilom Dr. Kana, je ostal na Japonskem - tja pa mu ni uspelo privabiti še ostalih članov svoje družine iz Okinave. Funakoshi je služboval na univerzi v Tokiju kot vratar, čuvaj in vrtnar... Predavalnica v zavodu je bila njegov prvi japonski dojo. Funakoshi je pripeljal študente, uradnike, kadete in vzgojitelje v dojo ali izven - na travnik. Kot je njegov razred rastel, se je selil drugam, na prejšnje kraje pa postavil inštruktorje.
Tempelj Šaolin je bil potem spet požgan leta 1928, ko je bilo uničenih ogromno, če ne vse kar je bilo skozi razvoj kung fuja zapisano ali zbrano. Budizem kot religijo in filozofijo so duhovniki zen-budizma razvili in ohranjali, da je postal koncept Karate-do.
Smisel "karate ni sente nashi" sledi spoštovanju življenja ne glede na situacijo. Ko so karate mojstri poučevali “mehki kung fu” , so nehote širili Zen budizem in njegovo filozofijo.

V času razvoja šotokan na Japonskem je moral Funakoshi pod pritiskom japoncev prevesti imena veliko tehnik iz Okinawskih v tokijska dialektna imena.
Vzporedno je na njegovi rodni Okinawi Kenwa Mabuni razvijal Shito Ryu stil. Ker je deloval na Okinawi je spoznal veliko več"pristnih" kat. Mabuni je tako spoznal čez 100 kat, dočimer Funakoshi omenja le 26 shotokan kat. Od tega je ostalo osnovnih 15, ostalo pa je neznanega pomena. Med take "neprepoznavne" spadajo Meikyo, Kushanku, Wankan, Jion, Jitte...

Leta 1936 so mu članarine prinesle dovolj denarja, da je postavil pravi dojo - namenjen samo za karate. Imenoval ga je "Shotokan" po svojem vzdevku Shoto. Funakoshi je pod 'Shoto' imel v mislih valovanje vetra med krošnjami pinije. Po napornem delu je rad počival in se sprehajal po gozdovih pinije in poslušal šumenje vetra v njegovih krošnjah.
Čeprav je kot simbol šotokana ostal tiger (tora), ni direktno povezan z istoimenim kung-fu stilom. Tigra je za prijatelja in ustanovitelja šotokana Funakoshija narisal slikar Hoan Kusug in ga imenoval Karate-do Kyohan, Tora no Maki - "mojsterski zapisi". Izraz Tora pomeni "tiger".
Ko je Funakoshi poučeval raziskovalno skupino na Keio univerzi, je začel s prevajanjem imen iz pristnih kitajskih v "pomensko primerne". Bil je prepričan, da je njegov 'karate' tako sam svoj, da ni več podoben svoji osnovi - kitajskemu kung-fu. Tako je spremenil "kitajske roke" (Chinte) v "prazne roke" (Karate), kar mu mnogi zamerijo, pa tudi sam je opazil, da se njegova imena “ne primejo”. Pretočna energija je našla sama svojo pot... chi kana ahe kyatsu
Funakoshi je bil zadovoljen, da je uspel razširiti karate na Japonsko. Njegov premočan vpliv na prevajanje je pa današnje "prepričanje", da je Shotokan karate "japonska" borilna veščina. Po II. svetovni vojni, Funakoshi prenese svoje znanje ameriškim vojakom v bazi ameriške letalske vojske v Tachikawa v času ameriške okupacije. V treh mesecih je obiskal več letaliskih baz po Ameriki in imel ogromno poslušalcev povsod, kjer se je ustavil. Tako je svoje najboljše mojstre poslal v Ameriko in Evropo. Njegov stil pa se je bolj “prijel” v Evropi, ker v ZDA so sprejeli bolj tiste “športne” stile (Nakayama) in naredili iz njih celi show bussines, kar ne vsebuje vec karate-do in ne sledi zen poslanstvu in meniškemu izročilu.


Funakoshijeva prva leta v Japonski
Japonske vojaške oblasti so opazile, da so rekruti iz Okinawe v neprimerno boljši telesni pripravljenosti od Japoncev. Raziskave so pokazale, da je bila to posledica vadbe karateja, ki so ga Okinawci trenirali že v osnovni šoli. Zato so leta 1917 v Center za borilne veščine v Kyotu povabili Gichina Funakoshija, ki je s svojimi učenci izvedel demostracijo karateja. To je bil drugi prikaz veščine na Japonskem. Prvega je leta 1914 –1915 izvedel Tsuyoshi Chitose. Leta 1922 je prišlo do prve večje invazije karateja iz Okinawe na Japonsko. Funakoshi se je s skupino karateistov na povabilo ministra za prosveto in kulturo udeležil prvega nacionalnega atletskega mitinga. Njegovo demonstracijo je videl tudi »oče juda« Jigoro Kano in ga pozval, naj ostane v Japonski ter poučuje tote oz. veščino kitajske roke, kot se je takrat še imenoval karate, na znameniti akademiji juda Kodakanu. Funakoshi je ponudbo sprejel, hkrati pa začel poučevati karate še v Kyotu in na tokijski univerzi Keio, kjer je leta 1924 ustanovil prvi karate klub na Japonskem. Leta 1926 je ustanovil drugi klub na tokijski univerzi Ichiko. Naslednjega leta so sledili še trije študentski klubi, in sicer na Wasedi, Takushoku in Shodaiju. Do leta 1930 je organiziral dvanajst univerzitetnih klubov, vendar mu je šele leta 1935 uspelo postaviti lastni dojo, dvorano za trening v tokijski četrti Meijuroko. V tem času je neprestano potoval in prirejal demonstracije. Svoje delo je dojel na misijonarski način.

Funakoshijeve reforme
Funakoshi je študente na univerzah poučeval na podlagi stila shuri-te, ki je obsegal dolg program. Le-ta je od učenca zahteval tudi do deset let neprekinjenega dela s sensejem oz. učiteljem. Ker študenti niso imeli toliko časa, je Funakoshi revidiral program in ga skrajšal na tri leta poučevanja osnovnih tehnik. V njegovi šoli so prvi oblikovali nizke borbene položaje in rotacije s telesom. Najbolj zaslužen za to je Funakoshijev sin Yoshitaka, izjemen karateist, ki je umrl mlad za tuberkulozo. Leta 1926 je Funakoshi v karate vpeljal sistem podeljevanja pasov. Prevzel ga je iz juda. Z njim je v veliki meri olajšal trenersko delo. Poslej so se za šolske nivoje uporabljali nazivi kyu in dodeljevali barvni pasovi (beli, rumeni, oranžni, zeleni, modri in rjavi), za mojstrske stopnje pa nazivi dan in črni pasovi. Obenem je Funakoshi posegel še v karate kate (forme), kjer je okinawske nazive kat zamenjal z japonskimi. Deloma je to storil tudi iz političnih razlogov, zaradi pospešene militarizacije Japonske. Leta 1929 je namesto ideogramov tote – kitajska roka začel uporabljati znake karate – prazna roka.

Gichinova publicistična dejavnost
Funakoshi je pogosto prijel za pero. Pisal je predvsem iz želje, da bi osvetlil napačne predstave in razbil predsodke o karateju. Tako je napisal več knjig, zbirko esejev in celo vrsto popularizacijskih člankov. Tehnike karateja je združil z budom oz. bojevniškim duhom. Zanje je karate predstavljal način življenja. Vedno je poudarjal, da morajo študentje na karate gledati kot na sredstvo, s katerim premagujejo svoje slabosti, da bi dosegli boljšo in celovitejšo osebnost. Novembra 1922 je napisal svoje prvo delo z naslovom Ryukyu Kempo Tote, v katerem je izpostavil zgodovinske in filozofske vidike karateja. Ker so se tiskarski klišeji uničili med potresom leta 1923, je Funakoshi knjigo napisal znova. Leta 1935 je izdal delo Karate-do Kyohan, v katarem je podal tudi opise kat. Čez dve leti je sledila še knjiga Karate-do Nyumon. Leta 1956 pa se je na tržišču pojavila njegova avtobiografija Karate-do, moja življenska pot, ki predstavlja temeljni duh karateja in je izjemen dokument o Gichinovem življenju in karateju nasploh.

Shotokan
Funakoshi o svojem pristopu h karateju nikoli ni govoril kot o posebnem stilu. To so kasneje storili njegovi učenci, pa tudi njegovi nasprotniki, ko so mu dali ime shotokan. Shote je bil Funakoshijev vzdevek, ki ga je v mladosti uporabljal kot pesniški psevdonim. V prevodu pomeni šumenje borovega gozda. Nekateri ga prevajajo tudi z lepopisec, ker se je Gichin ukvarjal s kaligrafijo, umetniško pisavo. Njegovi učenci so ime shoto razlagali kot tiger, besedo kan pa s hiša. Zato je stari znak shotokana v grbu imel tigra.

Drugi mojstri karateja
Čeprav Funakoshi zaradi svojega delovanja zasluženo nosi vzdevek »oče japonskega karateja«, so bili v Japonski poleg njega pred 2. svetovno vojno aktivni tudi drugi mojstri karateja. Chojun Miyagi, vodja stila goju-ryu, je deloval v Kyotu po letu 1928. Ker se je v Japonski nahajal samo občasno, je njegovo (japonsko) šolo vodil Gogen Yamaguchi. Leta 1931 je v Osako prispel še en velikan karateja, Kenwa Mabuni, utemeljitelj stila shito-ryu. Leta 1935 pa je Funakoshijev učenec Hironori Otsuka ustanovil šolo wado-ryu.

Uradno priznanje karateja
Leta 1936 je skupina okinawskih mojstrov uradno potrdila pisavo besede karate in prenehala uporabljati pismenko tote. Na tem sestanku so bili: S. Gushikama, C. Chibana, C. Kyan, C. Miyagi, K. Yabu, S. Maeshiro, G. Nakasone in C. Anchiro. Tega leta je karate kot posebno veščino samoobrambe priznala organizacija Dai Noppon Butoku Kai, ki kontrolira in zbira podatke o japonskih borilnih veščinah.



SHOTOKAN KARATE DO
GICHIN FUNAKOSHI je leta 1917 prišel iz Okinave na Japonsko. V tistem času je bil zgrajen prvi profesionalni DOJO (ob bombardiranju Tokia je bil porušen). V letih od 1926–1946 je postavil temelje karate-do stila in ga poimenoval SHOTOKAN. Pred drugo svetovno vojno je KARATE-DO dosegel tako visoki nivo, kot so ga imele v tistem obdobju na Japonskem druge borilne veščine (KENDO, KYUDO, JUDO, SUMO). Pod direktnim vodstvom sina GICHINA YOSHITAKE in skupine izjemnih inštruktorjev (HIRONISHI, EGAMI, OKUYUMA, SHIMODA, MORIHANA, MARAMATSU, TAKAGI...) je karate-do doživel preporod.

Po drugi svetovni vojni in pod pritiskom takratne politike sveta, pa se začne predstavljati neki drugi karate, obarvan z zahodnim stilom v želji, da se Japonska osvobodi prastarega nasledstva, ki ga uradno krivi za poraz v drugi svetovni vojni. JKA (Japonska karate asociacija) je postala uradna organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1955. V tej organizaciji so se zbrali vsi tisti inštruktorji, ki so učili športni karate, razen inštruktorjev iz porušenega DOJA, ki so se umaknili v ozadje, ker so trenirali drugi karate pod YOSHITAKINIM vodstvom. KASE, ki je bil najmlajši (3. DAN) je sprejel, da v okviru JKA nadaljuje s svojim delom. Odločil se je za profesionalno pot, kar je bila njegova življenjska odločitev. Kot glavni inštruktor JKA je v letu 1963 začel pripravljati mlajšo skupino karatek (ENOEDA, SHIRAI, KANAZAWA), s katerimi je karate demonstriral po celem svetu. Leta 1967 je odšel v Pariz in ostale inštruktorje razporedil v Anglijo, Italijo, Belgijo... Takratni šef JKA, NAKAYAMA se je po dvanajstih letih bivanja na Kitajskem in po drugi svetovni vojni vrnil na Japonsko. KASE je neumorno nadaljeval pot in razvijal ideje YOSHITAKE, ne glede na to, da je imel precej nasprotnikov. Sodeloval je pri aktivnostih JKA, jim pomagal, saj je JKA bila edina uradna in državna organizacija.
Ko je leta 1987 NAKAYAMA umrl, je prišlo do razpada JKA. Nastali sta dve skupini inštruktorjev, ki sta obe hoteli nadaljevati z delom in si lastili svojo pravico. Ker niso našli skupnega dogovora oziroma rešitve, se je situacija zaostrila do take mere, da je vsaka stran dokazovala (celo po sodni poti), da ima pravico prevzeti primat. Vse to dogajanje pa je vplivalo tudi na druge nacionalne organizacije po svetu. Tako je prišlo tudi do delitev nacionalnih organizacij. V zadnjih petnajstih letih je bilo ustanovljeno veliko število svetovnih shotokan organizacij.


HIROKAZU KANAZAWA
"KANCHU" HIROKAZU KANAZAWA- 10 DAN strokovni vodja velik profesor, praktik in teoretik je ustanovil v oktobru leta 1978 SKIF.Zaradi različnih težav v takratni I.A.K.F. (ITKF) zvezi, ki je združevala različne šole (stile) tradicionalnega karate-do-ja in razcepljenosti Shotokan šole kot ene vodilnih v svetu, je prišlo do številnih razdorov v organizaciji in razdorov organizacij posameznih stilskih zvez… Posamezne države so prestopile v športno WUKO karate organizacijo, druge so ostale v IAKF zvezi ali pa so ustanovile svoj krog združenja. Da bi se ohranila tradicionalna Shotokan karate-do šola tvorca in legendarnega učitelja modernega karateja FUNAKOSHI GICHINA, je njegov zadnji učenec in že takrat zelo spoštovan in priznan profesor HIROKAZU KANAZAWA s številnimi somišljeniki ustanovil S.K.I.F. Glavni moto S.K.I.F. takrat in še danes je združiti vse Shotokan stile (šole) v svetu, ne glede na posamezni interes številnih stilskih voditeljev, učiteljev, v enotno mednarodno (internacionalno) organizacijo (federacijo). Že ob ustanovitvi S.K.I.F. je organizacijo podprlo in v njo pristopilo sedem držav sveta. S.K.I.F. danes zastopa 120 uradno registriranih držav sveta s preko tri (3) milijoni karateistov različnih starosti in spola. S.K.I.F. je prisoten na vseh kontinentih sveta, privrženost se iz leta v leto bliskovito širi. Številne države in posamezniki zelo uspešno dosegajo rezultate na športnih prvenstvih, medtem ko ostali trenirajo karate kot odlično in zdravo veščino (disciplino) samoobrambe v skladu s principi tradicionalnega SKI karate-doja v obliki sedanjega časa in razvoja. S.K.I.F. kot enotna in samostojna organizacija je ena največjih v svetu, s tem, da ima organiziranost urejeno na posamezne regije zveze v svetu (SKIF EVROPA, SKIF AFRIKA, SKIF AMERIKA, ...) in skupaj tvorijo sedem regij. Vse članice SKIF imajo v skladu s pravili in statuti enoten koncept izobraževanja inštruktorjev, sodnikov in članov. Po enotnem načinu se opravljajo izpiti za šolske (KYU) in mojstrske (DAN) pasove pri uradno licenciranih izpraševalcih z registracijo pasov. Vsa tekmovanja potekajo po uradnih sodniških in tekmovalnih pravilih SKIF. Samostojnost, velikost in uspešnost SKIF v svetu poleg zelo kvalitetnih japonskih in posameznih nacionalnih inštruktorjev držav in množičnosti izkazuje v organiziranosti S.K.I.F. prvenstev na nivoju krovne svetovne organizacije. Tekmovalni sistem je organiziran na nivoju držav, regij in na nivoju sveta: pokalni turnirji na državnem nivoju, mednarodni pokalni turnirji, pokal Evrope, svetovni pokal.