Kot prvo: NIKOLI NI PREPOZNO ZA TRENING KARATEJA.

Sama sem pričela v 26. letu in ni mi žal. Čudovit šport je za koordinacijo in krepitev telesa in duha, za vzdrževanje kondicije, pridobivanje gibčnosti in refleksov in tudi za samoobrambo. Želim, da ne bi nikoli slišala tistega »oh, sem že prestar/a, da bi začela trenirati« in da bi se v klub pridružilo tudi več tistih moje generacije in starejših, ki upajo in znajo narediti kaj zase. Naj uresničijo svoje skrite želje ali pa izpolnijo svoje firbce.

Sama se lotevam karateja v rekreativnem smislu, v okviru katerega ne potrebuješ medalj na tekmah, da bi bil motiviran za nadaljnje delo. Karate je že v osnovi zastavljen kot šport stalnega izpopolnjevanja in nadgradnje osvojenega znanja, ki mu dejansko nikoli ni konec. Ta rast navzgor je dovoljšnja nagrada za vložen trud, pa če je to dejstvo, da prvič v življenju narediš špago, da te ni strah ponoči sam čez mesto, da tisto kato, ki se ti je pred leti zdela blazno komplicirana, zdaj izvedeš z lahkoto, ali pa da zgolj pomagaš nekomu pri odpravljanju napak in osebni rasti.

Žal karate ni olimpijski šport, ni šport velikih denarjev in ni množično oblegan šport. Ima svojo hierarhijo, svoja pravila obnašanja in svojo filozofijo (na katero se, žal, zaradi pomanjkanja časa in usmerjenosti v športno plat karateja, prevečkrat pozablja) že davno iz japonske preteklosti. Prav duhovna plat je tista, ki daje temu športu čisto posebno ozadje.

Želim, da bi moji so-karateisti v klubu zrasli v mojstre telesa in duha, delili svoje znanje naslednjim generacijam in znali potrpeti, kadar se je potrebno zavoljo tega žrtvovati. In hvala senseiju Davorinu za požrtvovalnost in trud v vzgajanju vseh nas karate firbcev.

Članek za klubski bilten iz leta 2003:

»Potolčena mi pa že ne boš hodila domov« - nekje več kot desetletje nazaj so se s tem stavkom skrbne matere končale moje sanje o karateju. Takrat so na osnovni šoli Vojnik potekali treningi junakov v belih kimonah in hrepenenja z balkona telovadnice so obtičala nekje v meni do odraslih let. Zmeraj me je spremljal šport, bila je atletika, košarka, rokomet, kot študentje smo se dobivali ob fitnesu, namiznem tenisu in plavanju, pa še kolo je bilo nujen šport za ljubljanske ulice. Sledil je povratek v domače kraje, zaposlitev in neumorno druženje z računalnikom in pisarniškim stolom. Potreba po gibanju in športu nasploh je naraščala in kot nalašč je bilo takrat na radiu med oglasi slišati nekaj za moje uho – telefonska zapisana, še malo poguma in razmisleka pred uresničitvijo tistih otroških želja in na drugi strani se je oglasilo dekle, ki se ji je zdelo pač čisto prav, da tudi pri mojih letih vstopim v svet karateja. Pa sem.Bil je čisto običajen popoldan, ko me je odneslo na uvodni trening s tisto negotovostjo vred. Dve srednješolki sem na poti povprašala po prvi osnovni šoli, pa sta me kar pospremili do tam in v kratkem klepetu o mojih namerah sta mi odsvetovali moje početje, češ polomila si boš vse nohte. Pa bi jim po letu in pol z veseljem povedala, kako jo zaradi karateja ni slabo odnesel niti eden noht. Zatorej punce navalite – ni nevarno za nohte, pa še koristno je! Kmalu sem bila lastnica čisto nove kimone in prvih znanj meni ljube borilne veščine. Vsakič mi je bilo boljše, vsak naslednji trening zanimivejši in polnejši. Všeč mi je princip nadgrajevanja znanja in veščin. S karatejem raseš, postaja del tebe in ti del njega, nikoli ni konca, zmeraj te čaka še nekaj novega in dlje kot vztrajaš, lepše sadove ti prinaša. Osvajanje višjih pasov je le uradna potrditev tvoje rasti. Čeprav sem v ta šport vstopila iz rekreativnih namenov in poštenega firbca po znanju borilnih veščin, ne delam razlike med rekreativnim in profesionalnim treningom, v vsakem primeru to počneš zase in celovito. Za mano je sezona in pol treningov v klubu, precej kože z mojih podplat so naslednja jutra pohodili copati otrok v telovadnici, precej kiajev se je že odbilo od njenih zidov, lepo količino potu bi se že dalo ožeti iz moje kimone. Verjetno gledam na treninge malo drugače kot kateri izmed mlajših, ki morda niso tam čisto iz svojih interesov. Meni so potrebni za dušo in telo, in morda je tule pravi trenutek, da vstavim kakšen stavek v zahvalo za trud in mentorsko delo Zvezdane, trenerke začetniške skupine, ki je nas je vpeljala v svet karateja in nas bodrila tudi v obisk večdnevnih seminarjev in naših prvih tekmovalnih izkušnjah.
V novo sezono smo, petorica najvztrajnejših in opasanih v rumeno, vstopili pod taktirko trenerja Davorina in zadihali treninge v polno z ostalimi člani kluba. Tu se šele začenjajo pravi koraki skozi zakladnico znanja karateja, ki ga bomo neumorno srkali in pazi se Davorin, ko te dohitimo tam nekje med črno opasanimi mojstri! Morda za zaključek še to, nikoli ni prepozno, da uresničite svoje skrite želje. Pa četudi pri šestindvajsetih uresničujete sanje dvanajstletnice. Po vseh teh letih mi je mama tokrat, sprva presenečena nad mojo odločitvijo, priznala: »Veš, ko sem bila v srednji šoli, sem lepega dne že stala ravno pred to šolo, pa nisem zbrala poguma, da bi vstopila in si uresničila sanje.«