V osnovni
šoli sem velikokrat premišljeval, kateri šport
bi bil zame, da bi ga treniral in nekoč postal
dober športnik. Poskusil sem veliko športov,
a prišel do zaključka, da imam rad karate.
Pri trinajstih
letih sem se vpisal v karate šolo na Ljubečni
in tam treniral do prvega letnika srednje šole.
Zaradi slabih medsebojnih odnosov v klubu sem
se odločil, da bom s treniranjem prenehal. Na
začetku tretjega letnika sem se zopet začel zanimati
za enega izmed borilnih športov, ker me je zopet
zamikalo treniranje.
S prijatelji
sem se veliko pogovarjal, kaj bi bilo zame najbolje
in s pomočjo staršev sem se odločil, da začnem
zopet s treniranjem karateja, saj sem prevečkrat
prehitre jeze, tukaj pa se moraš naučiti predvsem
samoobvladovanja in koncentracije.S prijateljem
sva en dan odšla na Prvo osnovno šolo pogledat
enega izmed treningov. Opažal sem, da glede na
to, da sem pred dvema letoma prenehal s treningom,
še kar nekaj vem, in da s pridnim treniranjem
lahko nadoknadim zamujeno in začnem naprej. Priznati
moram, da meje trener Davorin lepo sprejel in
ugotavljam, da ni samo dober trener, ampak tudi
dober prijatelj. Z ekipo, ki skupaj treniramo,
se zelo dobro razumemo, kar menim, da je bistvenega
pomena, da smo dober tim. Upam in želim si, da
naš karate klub ostane takšen kot je sedaj, in
da bi kandidatov, ki bi se nam jih pridružilo,
bilo še več, saj menim, da je to šport samoobvladovanja,
samoobrambe, strpnosti ter discipline do samega
sebe. Odločil sem se, da sedaj močno treniram
in kmalu bom začel obiskovati seminarje ter tekmovanja.
Upam, da bodo dosežki v klubu tudi z moje strani,
saj si dobrih rezultatov želi vsak športnik.
