Svojo karate pot sem začela septembra leta 2002, s tem da sem vmes z treningi za eno leto prenehala,zaradi odsotnosti od doma. Že kot malo punčko so me privlačile borilne veščine.., rada sem gledala filme, kjer so se »pretepali«,.. všeč mi je bil npr. Odpadnik, razne Ninje…Z mojim bratrancem pa sva vedno rada izvajala t.i. »krožne«…Tako, da je želja po treniranju karateja izvirala že iz mojega otroštva, ki se mi je uresničila pri 19-tih in mi ni žal, saj menim, da če je želja ni nikoli prepozno! Problem je le, da včasih zaradi hitrega tempa življenja enostavno primanjkuje časa, saj so v življenju na žalost še druge obveznosti.Nasplošno menim, da je človekova fizična aktivnost v življenju zelo pomembna, saj če je človek v dobri fizični kondiciji je hkrati tudi v boljši psihični kondiciji, kar pa je pomembno za krepitev človekovega zdravja, imunskega in kardiovaskularnega sistema ter boljšega psihofizičnega počutja nasploh..Šport deluje protistresno, antidepresivno…in enostavno počutiš se živega!Menim, da karate ni le šport na fizičnem nivoju, temveč tudi duhovnem, saj vzgaja moč duha in uči resnico!Karate priporočam vsem, ki jih ta šport zanima in privlači..

Poizkusite in se nam pridružite, ne bo vam žal!