Prvi
borilni sistemi na zemlji so se verjetno razvili
vzporedno z ljudmi, saj so se morali braniti
pred živalmi
in tudi en pred drugim. Borilne drže prikazujejo
starodavne stenske podobe
in vklesani liki iz Egipta, Indije in Babilona
izpred 5000 in več let pr. Kr.
Borilne veščine kot jih poznamo danes,
na začetku verjetno niso bile razvite
v sisteme napadalnih in obrambnih spretnosti.
Izvirajo iz Kitajske. V tej deželi, ki je prežeta z različnimi
verami (s taoizmom, konfucionizmom, budizmom), so se te borilne
spretnosti povezale z neotipljivimi elementi, kot so sočutje,
disciplina in obvladanje samega sebe.
Skozi različna obdobja v zgodovini, ko je
bilo orožje prepovedano, so bile borilne
veščine edino uspešno sredstvo, preko katerega
so ljudje lahko branili sebe in svoje družine. Veščine so se
ohranile tudi v bolj civiliziranih časih, saj ni njihovo bistvo
v nasilju, učijo nas mnogo več. Resnične borilne veščine poudarjajo
razvoj osebnosti, disciplino in spoštovanje. Samoobramba, telesna
pripravljenost in tekmovalnost so še nekatere lastnosti veščin,
v katerih uživajo moderni »uporabniki« veščin.
Dejstvo, da so borilne veščine ohranile skozi
stoletja, pomeni, do so se lahko razvile
v veliko različnih stilov. Spodaj so
podani kratki opisi glavnih stilov.
Aikido
Začetnik aikida je Morihei Uyeshiba, 1942.
Na Uyeshiba, znanega tudi kot O-Sensei, so
zelo vplivala načela
in tehnike daito ryu aikijujutsu-ja in kendo-ja (japonska umetnost
mečevanja).
Skupaj je združil dele stare umetnosti v njegovo novo, poudaril
je izmikanje, preusmerjanje nasprotnikovega napada in razvijanje
ki-ja (notranjo energijo). Aikido je postal zelo filozofska
borilna veščina, kar je pogosto zelo povezano z japonsko vero
imenovano Omoto-kyo. V nekaterih različicah aikida se udarci
uporabljajo, da izzovejo nasprotnika na met ali čvrst prijem.
Z drugimi besedami, trening sestavljajo strogi prijemi, vzvodi
in meti. Ta borilna veščina je popularna na Japonskem. Policisti
se jo pogosto učijo, da lahko obvladujejo osumljence, ne da
bi jih pri tem poškodovali. Tisti, ki trenirajo aikido, lahko
pri vadbi uporabljajo tudi nože ali lesene meče. V nasprotju
z njihovo predstavitvijo v popularnih filmih Stevena Seagala,
velja za aikido, da je to »nenasilna« borilna veščina.
Bando
Borilna veščina bando izvira iz jugovzhodne Azije, in sicer
iz Myanmar-ja (formalnejše iz Burme). Veščina vključuje tudi
spretnosti z orožjem imenovane banshei.
Zaradi Myanmarske neposredne geografske bližine s Tajsko je
veliko tehnik bando-ja podobnih tajski borilni veščini Muay
thai. Na bando so vplivale tudi borilne veščine iz Kitajske.
Bando je sestavljen iz nožnih in ročnih udarcev, metov, prijemov
in številnih tehnik z orožjem.
Boks
Boks pogosto imenujejo zahodna borilna veščina,
še natančneje pa ga lahko opredelimo kot
borilni šport. Korenine
boksa segajo v antično Grčijo ali Rim. Imamo evidenco, ki kaže,
da so bile
na grških tekmovanjih vključene tudi dejavnosti, podobne boksu.
Boksarski šport se je potem razširil v skoraj vsako deželo
na zahodu. V zgodnjem 20. stoletju je postal popularen in spektakularen
šport.
Odkar tehnikam boksa prisojajo, da so bolj efektivne od ročnih
tehnik azijskih borilnih veščin, imajo pomembno vlogo v razvoju
modernega kickboksa,. Te tehnike so sedaj dodane učnem načrtu
v mnogih šolah, ki poučujejo izbrano borilno veščino.
Capoeira
Capoeira obstaja od leta 1500, ko so afriški sužnji, prodani
v Brazilijo, začeli razvijati samoobrambo, ki ni temeljila
na oboroženosti. Da bi se izognili kazni njihovih nadrejenih,
so se morali pretvarjati, da so njihovi borilni gibi le ples.
Capoeiro sestavljajo številni akrobatski udarci, brci in sunki.
Nekatere tehnike, kot npr. nožni bočni udarec, so začeli uporabljati,
ker so sužnji pogosto imeli zvezana zapestja z verigami, da
ne bi pobegnili. L. 1800 so oblasti z zakonom prepovedale capoeiro,
ampak ta zakon je bil preklican in veščina se je razvijala
naprej ter razširila po svetu.
Hapkido
Hapkida je korejska borilna veščina. V borilnih tehnikah le-te
najdemo nekaj podobnosti s tehnikami aikida. Začetnik hapkida
je Choi Yong-sui, Korejec, ki je delal pri japonski družini
daito-ryu aikijutsu mojstra Sogaku Takeda. Pri Tokedu je Choi
treniral od 1913 do 1943.
Hapkido se je na začetku osredotočil na zelo močne udarce,
prijeme in mete, sedaj pa so, po zaslugi hapkido mojstra Ji
Han-jae-ja, vključeni tudi zelo uglajeni nožni in ročni udarci.
Veščina nas nauči, kako se boriti s palico, kolom, pasom. Poudarjen
je tudi razvoj posameznikovega ki-ja (notranje energije). Hapkido
je bolj znan kot ena izmed metod samoobrambe kot pa umetnost
športnega tekmovanja.
Hsing-i chuan
Hsing-i chuan je ena od treh kitajskih notranjih borilnih veščin.
Nanj je zelo vplival taoizem. Temelji na petih elementih: les,
voda, prst, kovina in ogenj; njegove oblike pa temeljijo na
gibanju 12 živali, kot so konj, opica, tiger, medved, leopard,
lastovka, zmaj, kača in sokol. Učenci se bolj ukvarjajo z odkrivanjem
pomena živalskega gibanja, kot pa z lastnim gibanjem. Mnogi
strokovnjaki menijo, da izvira hsing-i chuan iz 2. stoletja,
ko so bili na Kitajskem zapisani opisi gibanj različnih živali.
Veliko teh živali in njihovo gibanje proučujejo še danes.
Hwarang do
Za hwarang do trdijo, da je ta borilna veščina potomka korejskih
hwarangskih bojevnikov iz 6. stoletja. Hvarangi so bili podobni
japonskim samurai-jem. Razlika je bila v sestavu te vojske
– sestavljali so jo namreč mladeniči, ki so se učili tudi lepih
umetnosti, kot so lepopis, glasba, poezija. Hwarang do vključuje
nožne in ročne udarce, mete, prijeme in razvoj notranje energije.
Največji mojster hearang do-ja na svetu je Lee Joo-bang. Trdi,
da je 58. bojevnik v zgodovini veščine. Hwarang do je podoben
hapkidu.
Jeet kune do
Jeet kune do je izbrana borilna veščina, ki jo je ustvaril
in izgladil Bruce Lee v 60- in zgodnjih 70-tih letih 20. stoletja.
Lee si je po načelu lastne filozofije, »prevzemaj tisto, kar
je uporabno«, sposodil najboljše spretnosti in tehnike iz različnih
veščin, npr. letenje chun kung fu-ja, sabljanje, rokoborba,
… Po Lee-jevi smrti (1973) pa sta nastali dve različici te
veščine: prvotni, izvirni jeet kune do, kakršnega je razvijal
Lee do svoje smrti, in koncepti jeet kune do-ja. Ti upoštevajo
Lee-jevo strategijo in filozofijo pri tehnikah, ki pa izvirajo
iz indonezijskih, filipinskih in tajskih stilov borilnih veščin.
Jeet kune do je veščina, ki se uporablja na ulicah in skoraj
nikoli ne na tekmovanjih. Na treningih se učijo nožni in ročni
udarci, trapping in grappling.
Judo
Judo je borilni šport, izpeljan iz jujutsu-ja. Oblikoval ga
je Jigoro Kano v letu 1880. Deležen je bil velike popularnosti,
saj so judisti rutinsko premagovali predstavnike drugih borilnih
veščin. Kano je ustanovil Kadokan judo inštitut leta 1882,
ki je služil kot nekakšen sedež tega športa. Kasneje je veščina
postala sestavni del učnega načrt v japonskih javnih šolah.
Judo je postal tudi olimpijski šport leta 1964, ko so bila
igre v Tokyu.
Za judo je značilno metanje nasprotnika na tla tako, da primejo
oz. pograbijo njegovo telo ali obleko. Ko je nasprotnik enkrat
na tleh, si ga podredijo z uporabo različnih načinov davljenja,
z različnimi prijemi. Razvoj posameznikove osebnosti in moralnosti
sta dva pomembna dela judo-treninga, zaradi katerih otrokom
priporočajo, da se ga naučijo.
Jujutsu
Jujutsu je ena izmed borilnih veščin japonskih samurajskih
bojevnikov. Letnice jujuts-kih šol segajo od 8. do 16. stoletja.
Ker so bojevniki darovali svojo bojno opremo še preden so prišli
na bojišče, so imeli njihovi nožni in ročni udarci majhen učinek.
Zaradi tega so bili razni prijemi in načini davljenja edine
tehnike, s katerimi so lahko napadali nezaščitene dele telesa,
kot so npr. vrat, zapestje, gleženj. Nekaj časa je bil poudarek
pri jujutsu na orožju, danes pa so treningi osredotočeni na
borbe z »golimi« rokami. Od začetka pa do danes je jujutsu
razširil število borilnih veščin, vključno z judom, aikidom,
hapkidom in kuk sool-om. Kategoriziramo ga lahko kot enega
izmed sistemov samoobrambe. V zadnjem času je ta borilna veščina
preko tekmovanj postala popularna (še posebej v Braziliji).
Kalaripayit
Kalaripayit je starodavna indijska borilna veščina, ki uporablja
v boju močne udarce, jogo in nenavadno oblikovano orožje. Kalaripayit
preneseno pomeni »urjenje na bojnem polju«. Mnogo raziskovalci
pravijo, da je bila ta veščina osnova za razvoj kitajskih borilnih
veščin. Trdijo, da se je Bodhidharma, kitajska budistična opica,
ki je »poučevala« v Shaolinskem templju, naučila v Indiji kalaripayit
in ga prenesla, skupaj s svojo vero, na Kitajsko. Nekaj kalaripayit-skih
učencev uči po celem svetu, tudi v Indiji. Veliko elementov
te veščine se je preko generacij preneslo v bojni ples.
arate
Karate
izvira
iz Okinawe, in sicer od leta 1600 naprej.
Razvil se je iz prevzetih kitajskih borilnih
veščin in bil izpopolnjen v smislu sredstva
za samoobrambo, kajti v tistem času so bila
orožja na otoku prepovedana. Prvotno se je
imenoval te, kar pomeni roka. Kasneje so
mojstri prilagodili ime v karate (prazna
roka) ali tote (kitajska roka) odvisno od
znaka, ki se uporablja v njihovi pisavi.
Ob koncu 19. stoletja je Gichin Funakoshi
treniral različne karate mojstre in razvil
svoj sistem, ki ga je poimenoval Shotokan.
Kasneje je svoj stil razširil na osrednji
otok, in potem tudi na zahod. Shotokan je
danes najverjetneje najbolj razširjen karate
stil. Drugi karate stili, ki se trenirajo
po svetu so še kempo, goju-ryu kyokushin,
isshin-ryu, shito-ryu, shorinji kernpo, shorin-ryu,
urechi-ryu, wado-ryu, washin-ryu. Vsi ti
stili vključujejo nožne udarce, udarce s
pestjo, bloke. Eni poudarjajo linearno, drugi
pa krožno gibanje. Vsak stil, kata, kumite
imajo pomembno vlogo pri treniranju karateja.
Kenpo K
enpo
Kenpo je
oblika karate-ja. Zelo popularen
je bil na Hawaijih, kasneje pa
še po drugih ameriških krajih.
Čeprav je pogosto kategoriziran
kot ameriška borilna veščina,
je njegovo ime zapisano z istimi
kitajskimi znaki kot chun fa
(splošni termin za borilne veščine).
Na tehnike kenpo-ja so vplivale
različne japonske, kitajske in
hawajske borilne veščine. Za
kenpo je značilen znanstven pristop
k borbi. Ob urjenju te borilne
veščine se naučimo mnogo kat,
pogosto uporabljamo ročne tehnike
ter kombinacije. Veščina je postala
še posebej priljubljena, potem
ko jo je Jeff Speakman, učenec
Eda Parkerja (on je razširil
to veščino po Ameriki), prikazal
v filmu Perfect Weapon.
Kickboks
Kickboks je moderna borilna veščina.
Je kombinacija ročnih tehnik
zahodnega boksa in nožnih udarcev
azijskih borilnih
veščin. Primarno je kickboks šport, ki se izvaja v ringu. Lahko
pa se ta borilna veščina uporablja tudi za samoobrambo. Legende
kickboksa so Bill »Superfoot« Wallace, Benny »The Jet« Urquidez,
Kathy Long, Don »The Dragon« Wilson in Dennis Alexio.
Kuk sool
Kuk sool je korejska borilna veščina. Njen ustanovitelj je
Suh In-hyuk, 1958. Korejski kuk sool won pa je Suh oblikoval
1961. Suh trdi, da je še kot mladenič potoval po Koreji in
se naučil tradicionalnih veščin različnih mojstrov. Tisti stili
so vključevali koong joong mu sool in sado mu sool. Suh je
sestavil novo borilno veščino iz kombinacije vseh tehnik. Poimenoval
jo je kuk sool, kar pomeni »nacionalna veščina«. Kuk sool je
ena izmed najbolj obsežnih veščin na svetu, saj vključuje številne
nožne udarce, različne ročne udarce, prijeme, mete, lomljenje,
ki (notranjo energijo), vaje za razvoj in dihanje. Trenira
se tudi z orožjem, kot npr. z dolgim, kratkim mečem, palico
(kolom), kratko palico, vrvjo.
Kung fu
Kung fu (pišemo lahko tudi gung fu) lahko
pomeni različne kitajske borilne veščine.
Pogosto je sinonim z termini chuan fa in
wushu.
Mnogi verjamejo, da izhajajo vse oblike kung fu-ja iz tehnik,
ki jih je učil Bodhidharma, indijski menih, ki je potoval v
Shaolinski tempelj leta 526. Starodavni kitajski zapisi pričajo,
da so različne oblike kung fu-ja obstajale že veliko pred tem.
Natančneje, obstajajo zgodovinski zapisi študij različnih živalskih
gibov, ki spominjajo na to kitajsko borilno veščino. Nekateri
bolj znani stili kung fu-ja so shaolin, hung gar, choy li fut,
opica, orlovi kremplji, žerjav, pijana pest, južna pest, pet
prednikov, onesposabljanje, bogomolka, pa chi chuan in wing
chun. Ime kung fu se tako uporablja za zelo veliko stilov,
zato ne preseneča, da kung fu uči veliko različnih tehnik in
pristopov. Nekateri stili, še posebej tisti, ki izvirajo iz
južneših delov Kitajske, poudarjajo ročne tehnike, drugi pa
(iz severnejših delov Kitajske) nožne tehnike.
Muay thai
Muay thai ali tajski boks je borilna veščina
iz Tajske. Ima velik ugled, ker je v celoti
enostaven in praktičen: močni
nožni udarci, udarci s komolcem, udarci s kolenom in osnovni
boksarski udarci. Muay thai so najprej uporabljali najstniški
dečki kot borilni šport, ki se je izvajal v ringu. Muay thai
pa vsebuje tudi veliko elementov samoobrambe. Ta šport je že
desetletja popularen na Tajskem, pred kratkim pa se je razširil
še na Japonsko, Združene države in Evropo. Nekateri pravijo,
da je muay thai ena od veščin »prazne« roke in izhaja iz zelo
obsežne tajske umetnosti krabi krabong. Obe umetnosti sta stari
več kot 1000 let. Zgodovinarji pravijo, da starodavni zapisi
pričajo, kako so bile veščine uporabljene v bitkah z Burmani
in Vietnamci.
Ninjutsu
Ninjutsu je veščina japonskih ninja bojevnikov.
Veščina se je razvijala skozi fevdalno obdobje
(od 13. do 17. stoletja),
ko so bila vohunstva in teroristična dejanja pogosto izvršena
proti plemičem. V 70- in 80-tih letih 20. stoletja je postal
ninjutsu popularen preko Stephena K. Haysa in Masaakija Hatsumi.
Čeprav ninjutsu vključuje linearne in krožne tehnike z golo
roko (imenovano taijutsu, ki vsebuje ročne in nožne udarce,
trdne prijeme), pa je večina tehnik povezana z bojem z orožjem,
kot npr. z mečem, s sulico, z obteženimi verigami, z letečimi
zvezdami. Zgodovinsko je bila ninja gospodar prekrivanja, maskiranja,
jahalnih spretnosti, eksplozivov in strupov. Takšne veščine
imajo v modernem treniranju zelo malo, če sploh kaj, poudarka.
Pa kua chang
Pa kua chang je ena izmed treh značilnih
kitajskih borilnih veščin. Ustanovljen je
bil proti koncu 18. stoletja. Na Kitajskem
se ga pogosto uči skupaj zhsing-i chuan, saj verjamejo, da
ti dve veščini dopolnjujeta ena drugo.
Pa kua chang gibi so osredotočeni na krog in nasprotja yin-a
in yang-a. Mnogo napadalnih tehnik je »nežnih« in nedirektnih,
vendar so pri samoobrambi zelo učinkovite. Veščina temelji
na 800 let starem tekstu, I Ching (Knjiga sprememb), zato se
njeni učenci učijo neprestanega prilagajanja njihovih reakcij
v samoobrambni situaciji.
Pentjak silat
Pentjak silat je indonezijska borilna veščina
iz 6. stoletja. Najverjetneje ni bil izboljšan
v pravo borilno veščino do 14.
stoletja. Zelo je podoben bersiliat-u, malezijski različici
iz 15. stoletja. Od tehnik so pri tej veščini značilni razni
prijemi, tehnike čiščenja, nožni in ročni udarci iz nepričakovanih
kotov in smeri. Te tehnike pogosto merijo v najšibkejše točke
telesa. Orožje ima pomembno vlogo pri bojevanju in treniranju
silat-a. Učenci se naučijo tudi tradicionalnega indonezijskega
plesa.
Sambo
Sambo je moderna ruska borilna veščina, ki
poudarja mete, podiranje, prijeme. Nekateri
pravijo, da je nanjo močno vplivala armenska
veščina khok. Spet drugi pa trdijo, da je izpeljana iz prvotnih
ljudskih rokoborb in juda. Obe različici sta oblikovali šport
sambo (trdni prijemi, vendar ne dušenje) in sambo borbe (trdni
prijemi, udarjanje). Tisti, ki trenirajo sambo, nosijo enake
uniforme, kurtke (pogosteje se uporabljajo za prijeme in mete).
Savate
Savate je francoska borilna veščina iz 19.
stoletja. Gre za borjenje z nogami in pestmi.
Verjetno so na veščino vplivale
azijske borilne veščine, ko so bili francoski vojaki na njihovih
pristaniščih. Veščina se je začela širiti v druge dežele po
letu 1960.
Za savate so značilni natančni nožni udarci v pomembne točke
na telesu. Ročne tehnike so zelo podobne tehnikam boksa in
nožni udarci se zelo lepo povezujejo z ročnimi. Na splošno
je ta veščina popularna v Evropi kot full-contact šport, ki
se izvaja v ringu.
Shootfighting
Shootfighting je japonska moderna borilna
veščina. Na njene tehnike, kako si nasprotnika
podrediti s trdnimi prijemi, je
zelo vplival legendarni ameriški rokoborec Karl Gotch, ko je
obiskal Japonsko.
Tehnik se naučimo za borjenje v ringih. Na Japonskem je ta
šport zelo gledan. Pravila dovoljujejo nožne in ročne udarce,
mete, tehnike čiščenja in razne prijeme na tleh.
Shuai chiao
Shuai chiao je znan kot kitajska rokoborba
in veščina metanja nasprotnika. Če so zgodovinski
podatki resnični, potem naj
bi bila ta veščina ena najstarejših stilov borjenja (njene
korenine naj bi segale 2000 do 3000 let nazaj). Strategija
shuai chiva opogumlja svoje učence, da uporabljajo ročne in
nožne udarce, s katerimi »omehčajo« nasprotnika, in mu potem
s posebno tehniko meta zlomijo kosti.
Shuai chiao je uvedel kitajski mojster Chang Dung-sheng, ki
se je boril v mnogih izzivalnih borbah še preden je začel poučevati
na centralni policijski akademiji. Borilna veščina je razširjena
v Aziji in Združenih državah.
Sumo
Sumo je japonski borilni šport. Na peščenem
bojišču (ringu) tekmujeta dva ogromna nasprotnika,
ki imata okoli bokov ovit
nekakšen predpasnik, drugače pa sta gola. Med sabo se porivata
in skušata odriniti nasprotnika, tako da se ta spotakne ali
pade. Bistvo tega tekmovanja je, da se nasprotnik dotakne tal
s katerimkoli delom telesa poleg nog. Strokovnjaki trdijo,
da je sumo izpeljan iz več orientalskih borilnih veščin. Na
splošno pa velja, da je to borilni šport, ki ga lahko zelo
malo (ali nič) uporabljamo pri samoobrambi. Sumo bi lahko uvrstili
kot najbolj spektakularen šport na Japonskem.
Taekwondo
Taekwondo je relativno moderen korejski borilni
šport, za katerega pogosto pravijo, da je
najbolj popularen borilni stil na svetu.
Nekateri trdijo, da segajo korenine taekwondo-ja tisoče let
nazaj. Vendar zgodovinski zapisi kažejo, da ga je ustanovil
Gen. Choi Hong-hi v 50-tih letih 20. stoletja. V taekwondo-ju
se uporabljajo različne ročne tehnike japonskega karate-ja
in nožne tehnike tae kyon-a (starodavna korejska veščina nožnih
udarcev).
Taekwondo daje velik poudarek hitrim nožnim udarcem in ročnim
udarcem v telo. Veščina ima v primerjavi z drugimi veščinami
največje število različnih nožnih udarcev. Taekwondo oblikujejo
tudi treniranje v telovadnici, lomljenje, sparring, samoobramba.
Na Zahodu je taekwondo razširil Jhoon Rhee. Številne druge
mojstre je korejska vlada poslala v tujino z nalogo, da predstavijo
tujcem korejsko kulturo.
Tai chi chuan
Tai chi chuan je ene izmed treh kitajskih
notranjih veščin. Pogosto se uporablja v
počasnih gibih. Njen začetek sega v
leto 1700, ko je Chang San Feng začel opazovati gibe žerjava
in kače. Treningi tai chi chuan-a vključujejo: pridobivanje
in povezovanje notranje energije (chi) z zemljo, občutljivost
oziroma sposobnost, da zaznaš nasprotnikove gibe, še preden
so ti končani, in sproščanje. Treningov thai chi chuan-a se
pogosto udeležujejo starejši, saj jim le-ta pomaga pri zdravju.
S treningi lahko izboljšajo svoje ravnotežje, koncentracijo,
koordinacijo, dihanje, cirkulacijo, … Thai chi chuan obstaja
po svetu v različnih oblikah, kot so npr. chen, stari chen,
wu, yang, chang in sun.
Tang soo do
Tang soo do je tradicionalna korejska borilna veščina, ki je
osredotočena na disciplino, vaje hyung-a in učinke samoobrambe.
Najditelj veščine Hwang Kee trdi, da jo je ustvaril na podlagi
starodavnih tekstov o su bak do-ju (še starejši korejski borilni
veščini), takrat ko je živel v Mancuriji (v 30-tih letih 20.
stol). Doumevajo pa, da je na ta stil zelo vplival japonski
karate. V mnogih pogledih se zdi tang soo do podoben karate-ju
in taekwondo-ju. Razlika je v tem, da je v tang soo do-ju zelo
majhen poudarek na športnih tekmovanjih in raznih manevrih.
Wing chun
Wing chun je kitajska samoobrambna veščina.
Pred več kot 260. leti jo je iznašel budist
Ng Mui. Veščina uči samo najbolj
učinkovite tehnike različnih stilov kung fu-ja. Za wing chun
so značilni nožni udarci na nižjem nivoju, številni udarci
z roko in prsti. Veščina uči, da se moč ne sme srečati z močjo,
saj bi to pomenilo, da večji napadalec vedno premaga manjšo
osebo. Pri obrambi ima pomembno vlogo tudi nedirektnost.
Wing chun je eden najbolj popularnih stilov kung fu-ja na svetu.
Njegova popularnost temelji na dejstvu, da ga je treniral Bruce
Lee pod vodstvom mojstra Yip-a Man-a iz Hong Konga.
Wrestling
Wrestling je borilni šport, ki najverjetneje
izvira iz starodavne Grčije in Rima. Poznamo
ga v različnih oblikah povsod po svetu:
sumo na Japonskem, ssirum v Koreji, khok v Armeniji, sambo
v Rusiji, itd. Predstavlja osnovo za japonsko borilno veščino
shootfighting. Veliko tehnik wrestling-a je podobnih tehnikam
juda.
Wushu
Z izrazom wushu na Zahodu poimenujejo moderno
kitajsko borilno veščino, ki poudarja »bleščeče«
tehnike in akrobatiko. Na Kitajskem
pa je wushu uradni izraz za to, kar na Zahodu imenujejo kung
fu ali chuan fat. Trening vključuje številne tehnike z »golo«
roko in z vsem mogočim orožjem. Tehnike se lahko izvajajo posamezno
ali skupaj s partnerjem.
*Povzeto po: Robert W. Young:
History and Overview of the Martial Arts.
Black Belt (oktober 1999). 81-86.
