Prvi
borilni sistemi na zemlji so se verjetno razvili vzporedno
z ljudmi, saj so se morali braniti pred živalmi in
tudi en pred drugim. Borilne drže prikazujejo starodavne
stenske podobe in vklesani liki iz Egipta, Indije in
Babilona izpred 5000 in več let pr. Kr.
Borilne veščine kot jih poznamo danes, na začetku verjetno niso bile razvite
v sisteme napadalnih in obrambnih spretnosti. Izvirajo iz Kitajske. V tej deželi,
ki je prežeta z različnimi verami (s taoizmom, konfucionizmom, budizmom), so
se te borilne spretnosti povezale z neotipljivimi elementi, kot so sočutje, disciplina
in obvladanje samega sebe.
Skozi različna obdobja v zgodovini, ko je bilo orožje prepovedano, so bile borilne
veščine edino uspešno sredstvo, preko katerega so ljudje lahko branili sebe in
svoje družine. Veščine so se ohranile tudi v bolj civiliziranih časih, saj ni
njihovo bistvo v nasilju, učijo nas mnogo več. Resnične borilne veščine poudarjajo
razvoj osebnosti, disciplino in spoštovanje. Samoobramba, telesna pripravljenost
in tekmovalnost so še nekatere lastnosti veščin, v katerih uživajo moderni »uporabniki«
veščin.
Dejstvo, da so borilne veščine ohranile skozi stoletja, pomeni, do so se lahko
razvile v veliko različnih stilov. Spodaj so podani kratki opisi glavnih stilov.
Aikido 
Začetnik aikida je Morihei Uyeshiba, 1942. Na Uyeshiba, znanega tudi kot O-Sensei,
so zelo vplivala načela in tehnike daito ryu aikijujutsu-ja in kendo-ja (japonska
umetnost mečevanja). Skupaj je združil dele stare umetnosti v njegovo novo, poudaril
je izmikanje, preusmerjanje nasprotnikovega napada in razvijanje ki-ja (notranjo
energijo). Aikido je postal zelo filozofska borilna veščina, kar je pogosto zelo
povezano z japonsko vero imenovano Omoto-kyo. V nekaterih različicah aikida se
udarci uporabljajo, da izzovejo nasprotnika na met ali čvrst prijem. Z drugimi
besedami, trening sestavljajo strogi prijemi, vzvodi in meti. Ta borilna veščina
je popularna na Japonskem. Policisti se jo pogosto učijo, da lahko obvladujejo
osumljence, ne da bi jih pri tem poškodovali. Tisti, ki trenirajo aikido, lahko
pri vadbi uporabljajo tudi nože ali lesene meče. V nasprotju z njihovo predstavitvijo
v popularnih filmih Stevena Seagala, velja za aikido, da je to »nenasilna« borilna
veščina.
Bando
Borilna veščina bando izvira iz jugovzhodne Azije, in sicer iz Myanmar-ja (formalnejše
iz Burme). Veščina vključuje tudi spretnosti z orožjem imenovane banshei.
Zaradi Myanmarske neposredne geografske bližine s Tajsko je veliko tehnik bando-ja
podobnih tajski borilni veščini Muay thai. Na bando so vplivale tudi borilne
veščine iz Kitajske. Bando je sestavljen iz nožnih in ročnih udarcev, metov,
prijemov in številnih tehnik z orožjem.
Boks
Boks pogosto imenujejo zahodna borilna veščina, še natančneje pa ga lahko opredelimo
kot borilni šport. Korenine boksa segajo v antično Grčijo ali Rim. Imamo evidenco,
ki kaže, da so bile na grških tekmovanjih vključene tudi dejavnosti, podobne
boksu. Boksarski šport se je potem razširil v skoraj vsako deželo na zahodu.
V zgodnjem 20. stoletju je postal popularen in spektakularen šport.
Odkar tehnikam boksa prisojajo, da so bolj efektivne od ročnih tehnik azijskih
borilnih veščin, imajo pomembno vlogo v razvoju modernega kickboksa,. Te tehnike
so sedaj dodane učnem načrtu v mnogih šolah, ki poučujejo izbrano borilno veščino.
Capoeira
Capoeira obstaja od leta 1500, ko so afriški sužnji, prodani v Brazilijo, začeli
razvijati samoobrambo, ki ni temeljila na oboroženosti. Da bi se izognili kazni
njihovih nadrejenih, so se morali pretvarjati, da so njihovi borilni gibi le
ples. Capoeiro sestavljajo številni akrobatski udarci, brci in sunki. Nekatere
tehnike, kot npr. nožni bočni udarec, so začeli uporabljati, ker so sužnji pogosto
imeli zvezana zapestja z verigami, da ne bi pobegnili. L. 1800 so oblasti z zakonom
prepovedale capoeiro, ampak ta zakon je bil preklican in veščina se je razvijala
naprej ter razširila po svetu.
Hapkido
Hapkida je korejska borilna veščina. V borilnih tehnikah le-te najdemo nekaj
podobnosti s tehnikami aikida. Začetnik hapkida je Choi Yong-sui, Korejec, ki
je delal pri japonski družini daito-ryu aikijutsu mojstra Sogaku Takeda. Pri
Tokedu je Choi treniral od 1913 do 1943.
Hapkido se je na začetku osredotočil na zelo močne udarce, prijeme in mete, sedaj
pa so, po zaslugi hapkido mojstra Ji Han-jae-ja, vključeni tudi zelo uglajeni
nožni in ročni udarci. Veščina nas nauči, kako se boriti s palico, kolom, pasom.
Poudarjen je tudi razvoj posameznikovega ki-ja (notranje energije). Hapkido je
bolj znan kot ena izmed metod samoobrambe kot pa umetnost športnega tekmovanja.
Hsing-i chuan
Hsing-i chuan je ena od treh kitajskih notranjih borilnih veščin. Nanj je zelo
vplival taoizem. Temelji na petih elementih: les, voda, prst, kovina in ogenj;
njegove oblike pa temeljijo na gibanju 12 živali, kot so konj, opica, tiger,
medved, leopard, lastovka, zmaj, kača in sokol. Učenci se bolj ukvarjajo z odkrivanjem
pomena živalskega gibanja, kot pa z lastnim gibanjem. Mnogi strokovnjaki menijo,
da izvira hsing-i chuan iz 2. stoletja, ko so bili na Kitajskem zapisani opisi
gibanj različnih živali. Veliko teh živali in njihovo gibanje proučujejo še danes.
Hwarang do
Za hwarang do trdijo, da je ta borilna veščina potomka korejskih hwarangskih
bojevnikov iz 6. stoletja. Hvarangi so bili podobni japonskim samurai-jem. Razlika
je bila v sestavu te vojske – sestavljali so jo namreč mladeniči, ki so se učili
tudi lepih umetnosti, kot so lepopis, glasba, poezija. Hwarang do vključuje nožne
in ročne udarce, mete, prijeme in razvoj notranje energije. Največji mojster
hearang do-ja na svetu je Lee Joo-bang. Trdi, da je 58. bojevnik v zgodovini
veščine. Hwarang do je podoben hapkidu.
Jeet kune do
Jeet kune do je izbrana borilna veščina, ki jo je ustvaril in izgladil Bruce
Lee v 60- in zgodnjih 70-tih letih 20. stoletja. Lee si je po načelu lastne filozofije,
»prevzemaj tisto, kar je uporabno«, sposodil najboljše spretnosti in tehnike
iz različnih veščin, npr. letenje chun kung fu-ja, sabljanje, rokoborba, … Po
Lee-jevi smrti (1973) pa sta nastali dve različici te veščine: prvotni, izvirni
jeet kune do, kakršnega je razvijal Lee do svoje smrti, in koncepti jeet kune
do-ja. Ti upoštevajo Lee-jevo strategijo in filozofijo pri tehnikah, ki pa izvirajo
iz indonezijskih, filipinskih in tajskih stilov borilnih veščin. Jeet kune do
je veščina, ki se uporablja na ulicah in skoraj nikoli ne na tekmovanjih. Na
treningih se učijo nožni in ročni udarci, trapping in grappling.
Judo
Judo je borilni šport, izpeljan iz jujutsu-ja. Oblikoval ga je Jigoro Kano v
letu 1880. Deležen je bil velike popularnosti, saj so judisti rutinsko premagovali
predstavnike drugih borilnih veščin. Kano je ustanovil Kadokan judo inštitut
leta 1882, ki je služil kot nekakšen sedež tega športa. Kasneje je veščina postala
sestavni del učnega načrt v japonskih javnih šolah. Judo je postal tudi olimpijski
šport leta 1964, ko so bila igre v Tokyu.
Za judo je značilno metanje nasprotnika na tla tako, da primejo oz. pograbijo
njegovo telo ali obleko. Ko je nasprotnik enkrat na tleh, si ga podredijo z uporabo
različnih načinov davljenja, z različnimi prijemi. Razvoj posameznikove osebnosti
in moralnosti sta dva pomembna dela judo-treninga, zaradi katerih otrokom priporočajo,
da se ga naučijo.
Jujutsu
Jujutsu je ena izmed borilnih veščin japonskih samurajskih bojevnikov. Letnice
jujuts-kih šol segajo od 8. do 16. stoletja. Ker so bojevniki darovali svojo
bojno opremo še preden so prišli na bojišče, so imeli njihovi nožni in ročni
udarci majhen učinek. Zaradi tega so bili razni prijemi in načini davljenja edine
tehnike, s katerimi so lahko napadali nezaščitene dele telesa, kot so npr. vrat,
zapestje, gleženj. Nekaj časa je bil poudarek pri jujutsu na orožju, danes pa
so treningi osredotočeni na borbe z »golimi« rokami. Od začetka pa do danes je
jujutsu razširil število borilnih veščin, vključno z judom, aikidom, hapkidom
in kuk sool-om. Kategoriziramo ga lahko kot enega izmed sistemov samoobrambe.
V zadnjem času je ta borilna veščina preko tekmovanj postala popularna (še posebej
v Braziliji).
Kalaripayit
Kalaripayit je starodavna indijska borilna veščina, ki uporablja v boju močne
udarce, jogo in nenavadno oblikovano orožje. Kalaripayit preneseno pomeni »urjenje
na bojnem polju«. Mnogo raziskovalci pravijo, da je bila ta veščina osnova za
razvoj kitajskih borilnih veščin. Trdijo, da se je Bodhidharma, kitajska budistična
opica, ki je »poučevala« v Shaolinskem templju, naučila v Indiji kalaripayit
in ga prenesla, skupaj s svojo vero, na Kitajsko. Nekaj kalaripayit-skih učencev
uči po celem svetu, tudi v Indiji. Veliko elementov te veščine se je preko generacij
preneslo v bojni ples.
Karate
Karate izvira iz Okinawe,
in sicer od leta 1600 naprej. Razvil se je iz prevzetih
kitajskih borilnih veščin in bil izpopolnjen v smislu
sredstva za samoobrambo, kajti v tistem času so bila
orožja na otoku prepovedana. Prvotno se je imenoval
te, kar pomeni roka. Kasneje so mojstri prilagodili
ime v karate (prazna roka) ali tote (kitajska roka)
odvisno od znaka, ki se uporablja v njihovi pisavi.
Ob koncu 19. stoletja je Gichin Funakoshi treniral
različne karate mojstre in razvil svoj sistem, ki
ga je poimenoval Shotokan.
Kasneje je svoj stil razširil na osrednji otok, in
potem tudi na zahod. Shotokan je danes najverjetneje
najbolj razširjen karate stil. Drugi karate stili,
ki se trenirajo po svetu so še kempo, goju-ryu kyokushin,
isshin-ryu, shito-ryu, shorinji kernpo, shorin-ryu,
urechi-ryu, wado-ryu, washin-ryu. Vsi ti stili vključujejo
nožne udarce, udarce s pestjo, bloke. Eni poudarjajo
linearno, drugi pa krožno gibanje. Vsak stil, kata,
kumite imajo pomembno vlogo pri treniranju karateja.
Kenpo
Kenpo je oblika karate-ja. Zelo popularen je bil na Hawaijih, kasneje pa še po
drugih ameriških krajih. Čeprav je pogosto kategoriziran kot ameriška borilna
veščina, je njegovo ime zapisano z istimi kitajskimi znaki kot chun fa (splošni
termin za borilne veščine). Na tehnike kenpo-ja so vplivale različne japonske,
kitajske in hawajske borilne veščine. Za kenpo je značilen znanstven pristop
k borbi. Ob urjenju te borilne veščine se naučimo mnogo kat, pogosto uporabljamo
ročne tehnike ter kombinacije. Veščina je postala še posebej priljubljena, potem
ko jo je Jeff Speakman, učenec Eda Parkerja (on je razširil to veščino po Ameriki),
prikazal v filmu Perfect Weapon.
Kickboks
Kickboks je moderna borilna veščina. Je kombinacija ročnih tehnik zahodnega boksa
in nožnih udarcev azijskih borilnih veščin. Primarno je kickboks šport, ki se
izvaja v ringu. Lahko pa se ta borilna veščina uporablja tudi za samoobrambo.
Legende kickboksa so Bill »Superfoot« Wallace, Benny »The Jet« Urquidez, Kathy
Long, Don »The Dragon« Wilson in Dennis Alexio.
Kuk sool
Kuk sool je korejska borilna veščina. Njen ustanovitelj je Suh In-hyuk, 1958.
Korejski kuk sool won pa je Suh oblikoval 1961. Suh trdi, da je še kot mladenič
potoval po Koreji in se naučil tradicionalnih veščin različnih mojstrov. Tisti
stili so vključevali koong joong mu sool in sado mu sool. Suh je sestavil novo
borilno veščino iz kombinacije vseh tehnik. Poimenoval jo je kuk sool, kar pomeni
»nacionalna veščina«. Kuk sool je ena izmed najbolj obsežnih veščin na svetu,
saj vključuje številne nožne udarce, različne ročne udarce, prijeme, mete, lomljenje,
ki (notranjo energijo), vaje za razvoj in dihanje. Trenira se tudi z orožjem,
kot npr. z dolgim, kratkim mečem, palico (kolom), kratko palico, vrvjo.
Kung fu
Kung fu (pišemo lahko tudi gung fu) lahko pomeni različne kitajske borilne veščine.
Pogosto je sinonim z termini chuan fa in wushu. Mnogi verjamejo, da izhajajo
vse oblike kung fu-ja iz tehnik, ki jih je učil Bodhidharma, indijski menih,
ki je potoval v Shaolinski tempelj leta 526. Starodavni kitajski zapisi pričajo,
da so različne oblike kung fu-ja obstajale že veliko pred tem. Natančneje, obstajajo
zgodovinski zapisi študij različnih živalskih gibov, ki spominjajo na to kitajsko
borilno veščino. Nekateri bolj znani stili kung fu-ja so shaolin, hung gar, choy
li fut, opica, orlovi kremplji, žerjav, pijana pest, južna pest, pet prednikov,
onesposabljanje, bogomolka, pa chi chuan in wing chun. Ime kung fu se tako uporablja
za zelo veliko stilov, zato ne preseneča, da kung fu uči veliko različnih tehnik
in pristopov. Nekateri stili, še posebej tisti, ki izvirajo iz južneših delov
Kitajske, poudarjajo ročne tehnike, drugi pa (iz severnejših delov Kitajske)
nožne tehnike.
Muay thai
Muay thai ali tajski boks je borilna veščina iz Tajske. Ima velik ugled, ker
je v celoti enostaven in praktičen: močni nožni udarci, udarci s komolcem, udarci
s kolenom in osnovni boksarski udarci. Muay thai so najprej uporabljali najstniški
dečki kot borilni šport, ki se je izvajal v ringu. Muay thai pa vsebuje tudi
veliko elementov samoobrambe. Ta šport je že desetletja popularen na Tajskem,
pred kratkim pa se je razširil še na Japonsko, Združene države in Evropo. Nekateri
pravijo, da je muay thai ena od veščin »prazne« roke in izhaja iz zelo obsežne
tajske umetnosti krabi krabong. Obe umetnosti sta stari več kot 1000 let. Zgodovinarji
pravijo, da starodavni zapisi pričajo, kako so bile veščine uporabljene v bitkah
z Burmani in Vietnamci.
Ninjutsu
Ninjutsu je veščina japonskih ninja bojevnikov. Veščina se je razvijala skozi
fevdalno obdobje (od 13. do 17. stoletja), ko so bila vohunstva in teroristična
dejanja pogosto izvršena proti plemičem. V 70- in 80-tih letih 20. stoletja je
postal ninjutsu popularen preko Stephena K. Haysa in Masaakija Hatsumi.
Čeprav ninjutsu vključuje linearne in krožne tehnike z golo roko (imenovano taijutsu,
ki vsebuje ročne in nožne udarce, trdne prijeme), pa je večina tehnik povezana
z bojem z orožjem, kot npr. z mečem, s sulico, z obteženimi verigami, z letečimi
zvezdami. Zgodovinsko je bila ninja gospodar prekrivanja, maskiranja, jahalnih
spretnosti, eksplozivov in strupov. Takšne veščine imajo v modernem treniranju
zelo malo, če sploh kaj, poudarka.
Pa kua chang
Pa kua chang je ena izmed treh značilnih kitajskih borilnih veščin. Ustanovljen
je bil proti koncu 18. stoletja. Na Kitajskem se ga pogosto uči skupaj zhsing-i
chuan, saj verjamejo, da ti dve veščini dopolnjujeta ena drugo.
Pa kua chang gibi so osredotočeni na krog in nasprotja yin-a in yang-a. Mnogo
napadalnih tehnik je »nežnih« in nedirektnih, vendar so pri samoobrambi zelo
učinkovite. Veščina temelji na 800 let starem tekstu, I Ching (Knjiga sprememb),
zato se njeni učenci učijo neprestanega prilagajanja njihovih reakcij v samoobrambni
situaciji.
Pentjak silat
Pentjak silat je indonezijska borilna veščina iz 6. stoletja. Najverjetneje ni
bil izboljšan v pravo borilno veščino do 14. stoletja. Zelo je podoben bersiliat-u,
malezijski različici iz 15. stoletja. Od tehnik so pri tej veščini značilni razni
prijemi, tehnike čiščenja, nožni in ročni udarci iz nepričakovanih kotov in smeri.
Te tehnike pogosto merijo v najšibkejše točke telesa. Orožje ima pomembno vlogo
pri bojevanju in treniranju silat-a. Učenci se naučijo tudi tradicionalnega indonezijskega
plesa.
Sambo
Sambo je moderna ruska borilna veščina, ki poudarja mete, podiranje, prijeme.
Nekateri pravijo, da je nanjo močno vplivala armenska veščina khok. Spet drugi
pa trdijo, da je izpeljana iz prvotnih ljudskih rokoborb in juda. Obe različici
sta oblikovali šport sambo (trdni prijemi, vendar ne dušenje) in sambo borbe
(trdni prijemi, udarjanje). Tisti, ki trenirajo sambo, nosijo enake uniforme,
kurtke (pogosteje se uporabljajo za prijeme in mete).
Savate
Savate je francoska borilna veščina iz 19. stoletja. Gre za borjenje z nogami
in pestmi. Verjetno so na veščino vplivale azijske borilne veščine, ko so bili
francoski vojaki na njihovih pristaniščih. Veščina se je začela širiti v druge
dežele po letu 1960.
Za savate so značilni natančni nožni udarci v pomembne točke na telesu. Ročne
tehnike so zelo podobne tehnikam boksa in nožni udarci se zelo lepo povezujejo
z ročnimi. Na splošno je ta veščina popularna v Evropi kot full-contact šport,
ki se izvaja v ringu.
Shootfighting
Shootfighting je japonska moderna borilna veščina. Na njene tehnike, kako si
nasprotnika podrediti s trdnimi prijemi, je zelo vplival legendarni ameriški
rokoborec Karl Gotch, ko je obiskal Japonsko.
Tehnik se naučimo za borjenje v ringih. Na Japonskem je ta šport zelo gledan.
Pravila dovoljujejo nožne in ročne udarce, mete, tehnike čiščenja in razne prijeme
na tleh.
Shuai chiao
Shuai chiao je znan kot kitajska rokoborba in veščina metanja nasprotnika. Če
so zgodovinski podatki resnični, potem naj bi bila ta veščina ena najstarejših
stilov borjenja (njene korenine naj bi segale 2000 do 3000 let nazaj). Strategija
shuai chiva opogumlja svoje učence, da uporabljajo ročne in nožne udarce, s katerimi
»omehčajo« nasprotnika, in mu potem s posebno tehniko meta zlomijo kosti.
Shuai chiao je uvedel kitajski mojster Chang Dung-sheng, ki se je boril v mnogih
izzivalnih borbah še preden je začel poučevati na centralni policijski akademiji.
Borilna veščina je razširjena v Aziji in Združenih državah.
Sumo
Sumo je japonski borilni šport. Na peščenem bojišču (ringu) tekmujeta dva ogromna
nasprotnika, ki imata okoli bokov ovit nekakšen predpasnik, drugače pa sta gola.
Med sabo se porivata in skušata odriniti nasprotnika, tako da se ta spotakne
ali pade. Bistvo tega tekmovanja je, da se nasprotnik dotakne tal s katerimkoli
delom telesa poleg nog. Strokovnjaki trdijo, da je sumo izpeljan iz več orientalskih
borilnih veščin. Na splošno pa velja, da je to borilni šport, ki ga lahko zelo
malo (ali nič) uporabljamo pri samoobrambi. Sumo bi lahko uvrstili kot najbolj
spektakularen šport na Japonskem.
Taekwondo
Taekwondo je relativno moderen korejski borilni šport, za katerega pogosto pravijo,
da je najbolj popularen borilni stil na svetu. Nekateri trdijo, da segajo korenine
taekwondo-ja tisoče let nazaj. Vendar zgodovinski zapisi kažejo, da ga je ustanovil
Gen. Choi Hong-hi v 50-tih letih 20. stoletja. V taekwondo-ju se uporabljajo
različne ročne tehnike japonskega karate-ja in nožne tehnike tae kyon-a (starodavna
korejska veščina nožnih udarcev).
Taekwondo daje velik poudarek hitrim nožnim udarcem in ročnim udarcem v telo.
Veščina ima v primerjavi z drugimi veščinami največje število različnih nožnih
udarcev. Taekwondo oblikujejo tudi treniranje v telovadnici, lomljenje, sparring,
samoobramba. Na Zahodu je taekwondo razširil Jhoon Rhee. Številne druge mojstre
je korejska vlada poslala v tujino z nalogo, da predstavijo tujcem korejsko kulturo.
Tai chi chuan
Tai chi chuan je ene izmed treh kitajskih notranjih veščin. Pogosto se uporablja
v počasnih gibih. Njen začetek sega v leto 1700, ko je Chang San Feng začel opazovati
gibe žerjava in kače. Treningi tai chi chuan-a vključujejo: pridobivanje in povezovanje
notranje energije (chi) z zemljo, občutljivost oziroma sposobnost, da zaznaš
nasprotnikove gibe, še preden so ti končani, in sproščanje. Treningov thai chi
chuan-a se pogosto udeležujejo starejši, saj jim le-ta pomaga pri zdravju. S
treningi lahko izboljšajo svoje ravnotežje, koncentracijo, koordinacijo, dihanje,
cirkulacijo, … Thai chi chuan obstaja po svetu v različnih oblikah, kot so npr.
chen, stari chen, wu, yang, chang in sun.
Tang soo do
Tang soo do je tradicionalna korejska borilna veščina, ki je osredotočena na
disciplino, vaje hyung-a in učinke samoobrambe. Najditelj veščine Hwang Kee trdi,
da jo je ustvaril na podlagi starodavnih tekstov o su bak do-ju (še starejši
korejski borilni veščini), takrat ko je živel v Mancuriji (v 30-tih letih 20.
stol). Doumevajo pa, da je na ta stil zelo vplival japonski karate. V mnogih
pogledih se zdi tang soo do podoben karate-ju in taekwondo-ju. Razlika je v tem,
da je v tang soo do-ju zelo majhen poudarek na športnih tekmovanjih in raznih
manevrih.
Wing chun
Wing chun je kitajska samoobrambna veščina. Pred več kot 260. leti jo je iznašel
budist Ng Mui. Veščina uči samo najbolj učinkovite tehnike različnih stilov kung
fu-ja. Za wing chun so značilni nožni udarci na nižjem nivoju, številni udarci
z roko in prsti. Veščina uči, da se moč ne sme srečati z močjo, saj bi to pomenilo,
da večji napadalec vedno premaga manjšo osebo. Pri obrambi ima pomembno vlogo
tudi nedirektnost.
Wing chun je eden najbolj popularnih stilov kung fu-ja na svetu. Njegova popularnost
temelji na dejstvu, da ga je treniral Bruce Lee pod vodstvom mojstra Yip-a Man-a
iz Hong Konga.
Wrestling
Wrestling je borilni šport, ki najverjetneje izvira iz starodavne Grčije in Rima.
Poznamo ga v različnih oblikah povsod po svetu: sumo na Japonskem, ssirum v Koreji,
khok v Armeniji, sambo v Rusiji, itd. Predstavlja osnovo za japonsko borilno
veščino shootfighting. Veliko tehnik wrestling-a je podobnih tehnikam juda.
Wushu
Z izrazom wushu na Zahodu poimenujejo moderno kitajsko borilno veščino, ki poudarja
»bleščeče« tehnike in akrobatiko. Na Kitajskem pa je wushu uradni izraz za to,
kar na Zahodu imenujejo kung fu ali chuan fat. Trening vključuje številne tehnike
z »golo« roko in z vsem mogočim orožjem. Tehnike se lahko izvajajo posamezno
ali skupaj s partnerjem.
*Povzeto po: Robert W. Young: History
and Overview of the Martial Arts. Black Belt (oktober
1999). 81-86.
